Britanski gornik David Hamilton je posvetil tri zime temu, da je začrtal smučarsko turo od sredozemske obale do vzhodne Avstrije. Njegovo potovanje je zajelo 86 etap, ki jih je zaključil v 112 dneh, prepotoval pa je 1750 km razdalje z 99 628 m višinske razlike.

Preden se je podal na pot, je vedel, da bo težja kot prečenje v poletnih mesecih. Po treh letih je svoj cilj izpolnil, zaveda pa se, da so bili izzivi večji, kot je pričakoval. V nadaljevanju pojasni glavne razlike med turnim smučanjem po grebenih Alp in dolgim poletnim pohodom po istem terenu.

Drugačna pot: najboljša zimska pot ni enaka tej, ki ji je najbolje slediti poleti. Če želimo čim več časa preživeti na snegu, mora smučarska pot vedno, kadar je to mogoče, potekati v višjih legah in se ne sme spuščati v doline, kjer je snežna odeja manj zanesljiva. Poleg tega so nekateri odseki poletnih poti pozimi nevarni in neuporabni. Vsako posamezno etapo prečenja je treba proučiti in celotno pot znova začrtati, to pa pred odhodom zahteva veliko časa in truda.

Manj prenočišč: večina nastanitev, ki je pohodnikom na voljo poleti, je v zimskih mesecih zaprta. Pri načrtovanju zimske poti je treba to upoštevati. Vsako dnevno etapo moramo vedno končati v neke vrste prenočišču in to je pogosto dejavnik, ki vpliva na izbiro poti. Vsi zasebni domovi v gorah so zaprti in na voljo so samo zimske sobe z najnujnejšo opremo v planinskih kočah alpskih društev. Na dolgem zimskem prečenju približno polovico noči preživimo v hotelih ali hostlih v dolini, drugo polovico pa v zimskih sobah brez osebja.

Poti ni preprosto najti: tudi kjer najboljša zimska pot sledi utrjenim potem in stezam, so te skrite pod snegom, zato jih je nemogoče videti. Kadar so potek poti, kažipoti ter barvne oznake na kamnih in drevesih skriti, se je veliko težje orientirati.

Težji nahrbtnik: kljub izjemno skrbnem načrtovanju je v zimskih mesecih naš nahrbtnik vedno težji. Nesti moramo več toplih oblačil in dodatno varnostno opremo (cepine, dereze, pas, vrv, lopato itd.). S seboj moramo imeti tudi hrano, gorilnik in gorivo za uporabo v kočah brez osebja. Težo nahrbtnika brez hrane je težko oklestiti na manj kot 15 kg. Ko dodamo hrano in vodo za več dni, ta teža preseže 20 kg.

Počasnejše premikanje: večino ljudi preseneti, da skupina smučarjev, ki sledi podobni poti kot skupina pohodnikov poleti, potrebuje približno 20–30 odstotkov več časa, da prepotuje isto pot. Skupina smučarjev je morda malo hitrejša v spustih, če so pogoji dobri, vendar se ta pridobljen čas ne more primerjati s tem, ki ga skupina izgubi zaradi iskanja in utiranja poti v globokem snegu ter težav z orientacijo. Ozke steze skozi gozd lahko zlahka prehodimo poleti, pozimi pa predstavljajo večji izziv tako pri vzponu kot spustu.

Manj dnevne svetlobe: če želimo, da bodo doline zagotovo dovolj zasnežene, je najbolje potovati zgodaj v smučarski sezoni, to pa pomeni krajše dneve. Na nekatere izmed daljših etap se je treba odpraviti pred zoro, na cilj pa prispemo šele po tem, ko se stemni.

Več zamud zaradi slabega vremena: poleti lahko nadaljujemo pot v večini vremenskih razmer. Rahel dež in nizki oblaki ne morejo preprečiti napredovanja po poti, v neprostovoljne „dni za počitek“ pa nas lahko prisilijo zgolj hude nevihte. Pozimi slaba vidljivost in snežne padavine pomenijo nevarne pogoje za potovanje. Zato moramo mnogo dni čakati, da se vreme izboljša, saj poti ni mogoče nadaljevati.

Ni drugih ljudi: pozimi bomo čez Alpe skoraj vedno potovali sami. Vse zgradbe v gorskih področjih (kmetije, počitniški domovi, lovski domovi, turistične nastanitve) bodo prazne. Pogosto bodo zakopane pod več metrov snega. Razen v nekaj redkih območjih, ki so priljubljena med smučarji, ljudje pozimi ne potujejo po visokih alpskih legah.

Dodatne nevarnosti: pohodniki lahko Alpe prečkajo poleti, zimsko prečenje pa zahteva gorniške spretnosti. Za gorske prelaze, ki jih v poletnih mesecih preprosto prečkamo po pešpoti, pozimi pogosto potrebujemo specializirano opremo. Zimska pot prečka ledenike, kjer obstaja tveganje ledeniških razpok. Pozimi je tudi ključno, da razumemo in se zavedamo tveganj v zvezi s stabilnostjo snega in plazovi.

Zaključek: prečenje Alp v zimskem času je veliko težje kot podobna pot poleti. Za tiste, ki imajo zahtevano raven izkušenj, znanja in spretnosti ter vzdržljivosti, je najverjetneje najzanimivejša dolga smučarska tura med temi, ki potekajo v gorskih verigah po svetu.

Več informacij: podrobnosti o prečenju Davida Hamiltona so na voljo na:

https://highadventure.org.uk/introduction.html.

David Hamilton ima veliko izkušenj v visokogorju. Vodil je 26 odprav na vrhove, visoke več kot 7 500 m, in osemkrat se je povzpel na Everest.