Na tej strani smo zbrali odgovore na pogosto postavljena vprašanja pohodnikov... Oglejte si tudi naše strani, namenjene posameznim državam. Za več informacij se lahko kadarkoli obrnete na naše nacionalne sekretariate!
1. Kakšne stopnje zahtevnosti so poti Vie Alpine?
2. Kdaj lahko grem na pohod po poteh Vie Alpine? Kakšne so vremenske razmere?
3. Kakšno opremo potrebujem?
4. Organizirate ture? Ali obstaja možnost prevoza prtljage?
5. Kateri pohodniški vodniki so na voljo?
6. Moram s seboj imeti zemljevide? Kje so na voljo?
7. Kako je z digitalnimi zemljevidi?
8. Moram rezervirati vsako prenočišče v naprej? Ali so na voljo popusti za pohodnike Vie Alpine?
9. Smem v koči jesti lastno hrano iz nahrbtnika?
10. Ali lahko namesto priporočenih nočitev v kočah in drugih mestih tudi bivakiramo?
11. Ali najdemo po poteh pitno vodo?
12. Smem s seboj vzeti psa?
13. Je mogoče po Vii Alpini z gorskim kolesom?
14. Potrebujem avtomobil? / Kako pridem z javnimi prevoznimi sredstvi do Vie Alpine?
15. Kakšne upravne predpise (vizum, zdravstveno zavarovanje…) moram upoštevati?
16. Živijo v Alpah nevarne živali?
17. Kaj moram še vedeti o pohodništvu v Alpah?
1. Kakšne stopnje zahtevnosti so poti Vie Alpine?
Pet barv poti Vie Alpine (Rdeča, Vijolična, Rumena, Zelena in Modra) so le imena pohodniških poti in nam ne povedo nič o sami zahtevnosti poti! Dokler na poteh ni snega, poti ne zahtevajo nobenih planinskih ali plezalnih izkušenj, prav tako pa tudi ne vrvi, derez ali cepinov. Sledimo tako širokim potem, pa tudi povsem ozkim potkam (nikjer pa ne prečkamo ledenikov).
pa vendar je Via Alpina planinska pohodniška pot. Nekaj odsekov je bolj izpostavljenih (na teh mestih ne smete imeti vrtoglavice!) in pomembno je, da ste pri hoji zlasti ob vlažnem vremenu ali na mestih, kjer so ostanki snega, sigurni in gotovi (glej tristopenjsko razvrstitev zahtevnosti pri naših opisih poti na podstraneh Poti na spletni strani). Na določenih delih je treba tudi preko grušča, manj shojene poti v nižjih legah pa so lahko tudi zaraščene. Kljub trudu lokalnih markacijskih delovnih skupin je lahko orientacija včasih težavna, še zlasti v megli. Zato je pomembno, da imate s seboj topografske zemljevide in kompas. Vsekakor morate svoj pohod načrtovati ob upoštevanju najšibkejšega člana vaše skupine ter razdalje in zlasti višino, ko jo morate med hojo premagati.
Za več informacij o posameznih etapah se obrnite na turistične pisarne, upravljavce koč, krajevne gorske ali planinske vodnike in lokalne planinske zveze ali pohodniška društva. Kontaktni podatki pristojnih turističnih pisarn in upravljavcev koč so navedeni za vsak etapni cilj na naših spletnih straneh k posameznim etapam. Kontaktne podatke lokalnih planinskih zvez in pohodniških društev najdete na spletnih straneh njihovih spodaj navedenih krovnih organizacij:
Planinska zveza Slovenije: www.pzs.si
Planinska veza Italije: www.cai.it
Planinska zveza Južne Tirolske: www.alpenverein.it
Planinska zveza Avstrije: www.alpenverein.at
Planinska zveza Nemčije: www.alpenverein.de
Planinska zveza Lihtenštajna: www.alpenverein.li
Švicarska zveza za pohodniški turizem: www.wandern.ch
Planinska zveza Švice: www.sac-cas.ch
Francoska zveza za pohodniške ekskurzije: www.ffrandonnee.fr
Francosko združenje planinskih in gorskih zvez: www.ffcam.fr
Planinska zveza Monaka: www.club-alpin.asso.mc
2. Kdaj lahko grem na pohod po poteh Vie Alpine? Kakšne so vremenske razmere?
V Alpah traja pohodniška sezona običajno od junija do oktobra, pri čemer pa so nekatera območja dostopna skozi vse leto (to so najjužnejši odseki na Rumeni, Rdeči in Modri poti ter nekaj krajših odsekov, ki so primerni za zimske pohode). Na višini nad 2000 metrov, v nekaterih letih pa celo pod to višino, lahko zaplate snega obležijo vse tja do poletja (do začetka julija zlasti na severnih pobočjih in skalnatih področjih). Konec septembra je tako lahko sneg že na mnogih območjih, kar seveda ponovno nekoliko oteži hojo na teh mestih. Zato je prav, da na kraju samem poizveste, ali so etape prehodne, če se na pohod odpravljate v začetku ali ob koncu pohodniške sezone. Obrnite se na turistične pisarne, upravljavce koč, lokalne gorske in pohodniške vodnike, lokalne planinske zveze ali pohodniška društva – glej zgoraj. Prav tako preverite natančne odpiralne čase koč in prenočišč: v naših opisih posameznih etap navedeni meseci so le okviren napotek, ki morebiti ni točen. Izven odpiralnega časa ponujajo številne koče planinskih društev, a ne vse, tudi možnost prenočitve v tako imenovani zimski sobi. V ta namen morate ključe največkrat prevzeti že prej!
V gorskem svetu se lahko vreme hitro spremeni. Zato bodite pripravljeni, da vas lahko sredi poletja doleti vročina, pa tudi snežni meteži, pozno popoldne pa lahko računate z nevihtami (v tem času se izogibajte izpostavljenih grebenov!).
3. Kakšno opremo potrebujem?
Pohodne čevlje z dobrim profilom in dobro oporo za gležnje, več kosov obleke za spreminjajoče se temperature, zaščito za dež (tudi za nahrbtnik), pohodne palice po želji. Zaščitno kremo pred soncem, opremo za prvo pomoč – ne zanašajte se na vaš mobilni telefon, da bi priklicali pomoč, saj je pokritost omrežja zunaj poseljenih območij zelo pomanjkljiva, poleg tega pa morebiti vaše baterije ne boste mogli redno polniti. V vaši opremi naj bodo tudi zemljevidi in kompas (glej spodaj). In seveda hrana, če na poti ni koče, vedno dovolj vode (odvisno od tega, ali so na poti kakšni vodni viri), ki zadošča tudi v nujnih primerih.
Za vaše udobje in iz higienskih razlogov vam za prenočitev priporočamo lahko spalno vrečo (iz svile ali bombaža), ki je v kočah Planinske zveze Avstrije in Nemčije že obvezna, in ne pozabite naglavne ali žepne svetilke. Ne jemljite s seboj preveč izdelkov za osebno nego, ker mnoge planinske koče zaradi omejene oskrbe z vodo in energijo ter težav pri odvajanju odplak niti nimajo prh – zato vzemite s seboj biološko razgradljive izdelke.
4. Organizirate ture? Ali obstaja možnost prevoza prtljage?
Mreža Via Alpina sama ne organizira tur. V vedno večji meri pa pripravljamo partnerstva s ponudniki pohodov in agencijami, ki ponujajo vodene ali samostojne pohodniške ture po območju Vie Alpine ali zunaj njega. Trenutne aktualne ponudbe najdete na podstrani Pohodniški izleti na naših spletnih straneh, na straneh vsake posamezne etape pa so opisane tudi krajevne aktivnosti za goste.
Mnogo teh tur omogoča tudi prevoz prtljage (bodisi z motornimi vozili bodisi s tovornimi živalmi). Poleg tega nekaj lokalnih ponudnikov ali planinskih koč organizira prevoz nahrbtnikov po naročilu: glej povezave na straneh etapnih točk.
5. Kateri pohodniški vodniki so na voljo?
Na podstrani Dokumenti na naših spletnih straneh najdete vse trenutno razpoložljive pohodniške vodnike in druge publikacije o Vii Alpini, ki jih je izdala bodisi naša mreža bodisi druge organizacije. Spričo omejenega trga doslej ni bilo mogoče najti založb za vse potrebne jezikovne kombinacije za izdajo pohodniških vodnikov za vse odseke po Vii Alpini. To je tudi razlog, da vam bomo kmalu ponudili možnost, da sami izdelate svoj lastni pohodniški vodnik online in ga natisnete.
6. Moram s seboj imeti zemljevide? Kje so na voljo?
Na naši spletni strani prikazani zemljevidi Google® vam pomagajo le pri načrtovanju vaše poti. Opise etap so pripravljali številni partnerji v vseh alpskih regijah in jih po regijah aktualizirajo v različnih časovnih obdobjih. Zavedamo se, da prihaja morebiti tudi do netočnosti in razlik v kakovosti pri opisih, pa tudi pri markacijah poti. Priporočamo vam, da na pot vzamete GPS ali natančnejše topografske zemljevide v merilu 1:50.000 ali 1:25.000, pa tudi kompas. Za daljše pohodniške poti se lahko odločite za možnost „poštno ležeče“, zemljevide pa boste prejeli i jih odposlali na posameznih odsekih poti.
Pri naših opisih poti vas napotimo na običajne zemljevide za vsako območje, v katerih je v večini primerov že vrisan tudi potek poti Vie Alpine. Te zemljevide lahko naročite v vsaki večji knjigarni, ki prodaja tudi potopisno literaturo, ali neposredno preko spodaj navedenih spletnih strani (pogosto s popusti za člane društev): www.dav-shop.de (vzhodne in osrednje Alpe, tudi nekaj za zahodne Alpe), www.alpenverein.at/shop (vzhodne in osrednje Alpe), www.pzs.si/index.php?stran=Trgovina&kat=6 (Slovenija), www.shop.wandern.ch (Švica), www.ffrandonnee.fr/boutique/catalogue-topos-guides.aspx (Francija) in spletne strani vsake založbe.
7. Kako je z digitalnimi zemljevidi?
Digitalni zemljevidi se vse bolj uporabljajo, kot nadomestilo ali dopolnitev klasičnih zemljevidov na papirju, zlasti ko želimo vnesti svojo pot in jo proučiti. Brezplačno lahko uradne topografske zemljevide pogledate in natisnete na povezavi: www.geoportail.fr (Francija z Monakom), map.schweizmobil.ch (Švica z Lihtenštajnom), www.austrianmap.at (Avstrija), geoportal.bayern.de/bayernatlas (Nemčija), geopedia.si (Slovenija), www.regione.piemonte.it/sentgis (Italija: Piemont), www.trekking.suedtirol.info (Italija: Južna Tirolska).
Poglejte tudi zemljevide skupnosti www.openstreetmap.org (izberite način „Cycle“, ki zajema tudi izohipse).
Na pohodu lahko uporabljate enega številnih Appov za pametne telefone in druge prenosne telefone s sprejemnikom GPS. Zlasti priporočamo iPhiGéNie s francoskimi zemljevidi, Monolit2go s slovenskimi, poglejte pa tudi OsmAnd, myTrails, twoNav, Trails in Runtastic. To področje se nenehno razvija!
Vendar bodite previdni: varčujte svoje baterije, kajti v vsaki koči jih ne bo mogoče napolniti, ker imajo mnoge tudi zase le omejen vir električne energije!
8. Moram rezervirati vsako prenočišče v naprej? Ali so na voljo popusti za pohodnike Vie Alpine?
Da in ne. Zaradi odročnosti morajo upravljavci koč zelo skrbno ravnati s svojimi zalogami in zato cenijo, če že v naprej vedo, koliko ljudi želi pri njih prenočiti in zlasti kaj zaužiti. Poleg tega je lahko kar nekaj koč v glavni sezoni in ob koncih tedna povsem zasedenih. Zato je za vas in za upravljavce koč najbolje, če na kratko pokličete (to lahko nenazadnje storite tudi na predvečer v koči, kjer trenutno prenočujete). Nekaj koč ima na voljo tudi sistem online-rezervacij (glej povezave pri naših informacijah o prenočitvenih možnostih), a trenutno če ni celovitega sistema po vsej Vii Alpini. Če ste na poti sami ali v paru, se običajno vedno najde prostor, da lahko prenočite.
Glede možnosti prenočitve v vaseh so velike razlike. Tudi v tem primeru je najbolje, da rezervirate neposredno ali preko turistične pisarne vsaj kak dan ali dva v naprej, da ne boste po naporni celodnevni hoji primorani iskati drugo prenočišče.
Trenutno še ni skupnega dogovora s prenočišči po celotni poti Vie Alpine glede popustov za pohodnike Vie Alpine. Toda večina večjih planinskih zvez ali pohodniških društev je del tako imenovanega „Sporazuma o reciprociteti z UIAA”. Če ste torej član ene od teh zvez, boste imeli občutne popuste v vseh kočah, ki so pod okriljem ene od teh zvez (do 50 % na nočitve in včasih tudi na hrano). Za daljši pohod se vam ta investicija gotovo obrestuje. Ne spreglejte, sekcija Britannia Avstrijske planinske zveze, ki deluje v angleškem jeziku, sprejema člane z vsega sveta (www.aacuk.org.uk).
9. Smem v koči jesti lastno hrano iz nahrbtnika?
V današnjih dneh večina pohodnikov naroči zajtrk in večerjo v planinski koči sami. Na ta način občutno zmanjšamo težo nahrbtnika, hkrati pa imamo možnost poskusiti regionalne kulinarične posebnosti. Za upravljavce koč je prodaja hrane pomemben vir prihodka, saj jim pogosto ostane le zelo majhen delež nočnine oz. plačujejo najemnino lastniškim organizacijam posamezne koče.
Vsekakor pa koče planinskih zvez sprejmejo pod streho vedno tudi planince, ki se hranijo iz nahrbtnika, nenazadnje kot znak razumevanja pohodnikov z manj sredstvi. Toda le nekaj koč ima na voljo lastne kuhinjske niše (skoraj izključno le v Franciji in Švici) ali dovoli kuhanje na miznih ploščah. V tem primeru boste primorani kuhati zunaj na prostem. Štedilnike ali kuhalnike ima na voljo le malo koč.
V zasebnih kočah prehranjevanje iz nahrbtnika oz. lastno hrano največkrat ni dovoljeno.
10. Ali lahko namesto priporočenih nočitev v kočah in drugih mestih tudi bivakiramo?
Prenočiti na prostem, v šotoru ali brez njega, je zagotovo čudovita možnost, da doživimo naravo na prav poseben način – in poleg tega še poceni. A s tem so povezani tudi morebitni negativni vplivi na okolje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da številna območja v Alpah koristijo v gozdnogospodarske namene ali služijo kot pašniki. In lahko so v javni ali zasebni lasti. Zato se lahko predpisi za bivakiranje od države do države, pa tudi od območja do območja, izredno razlikujejo. V večini narodnih parkov in naravnih rezervatov s strogim režimom (glej povezave pri naših opisih etap) je prenočevanje na prostem prepovedano ali posebej urejeno, kakor tudi v avstrijskih zveznih deželah Tirolska in Koroška ter v več občinah na različnih območjih Alp. Čuvaji lahko izvajajo kontrole, zato so možne tudi denarne kazni pri kršitvi predpisov.
Zunaj zgoraj navedenih območij je teoretično potrebno pridobiti dovoljenje lastnika zemljišča – kar pa je spričo oddaljenosti poseljenih območij največkrat težko izvedljivo. Bivakiranje nad gozdno mejo se največkrat dopušča za eno noč in manjšo skupino ljudi tam, kjer poskrbimo za vse potrebne ukrepe (glej spodaj). Organizatorji tur in podobne organizacije, ki želijo redno šotoriti na enem mestu, morajo nujno pridobiti dovoljenje lastnika zemljišča ali pristojnih organov.
V nasprotju z denimo severnoameriško divjino je v Alpah na voljo le malo območij, predvidenih za prenočevanje na prostem. Zunaj uradnega odpiralnega časa (zunaj sezone) ponujajo številne koče planinskih zvez odprt zimski prostor za prenočitev. Če so koče odprte, lahko upravljavca vprašate za dovoljenje, ali lahko kampirate v bližini in morebiti proti plačilu stroška uporabe koristite sanitarne prostore. V naših opisih posameznih etap najdete tudi navedene možnosti za koriščenje prostih bivakov.
Če se odločite za bivakiranje, upoštevajte naslednje:
- izogibajte se občutljivim področjem, ki jih uporabljajo divje živali, kot so denimo prehodna območja med gozdom in travniki, hosta, območja z velikim številom sledi živali, grmičevje, mokrišča, loke in otočki;
- svoj bivak postavite najmanj 100 metrov od tekočih voda, da ne pride do onesnaženja;
- previdno uporabljajte kuhalnik za kampiranje in uporabite ogenj le, kjer je dovoljeno in potem ko ste odstranili ves vnetljiv material v okolici; ognja ne zapuščajte brez nadzora, dokler ni povsem ugasnil;
- ne povzročajte hrupa, zlasti v mraku ali ob svitu, ko so divje živali najaktivnejše;
- naravno stranišče uredite v oddaljenosti najmanj 50 metrov od vodotokov; zakopljite iztrebke in razgradljiv straniščni papir, vse ostale materiale vzemite s seboj (higienski vložki, tamponi itd.);
- umivajte se v oddaljenosti vsaj 30 metrov od vodotokov, uporabljajte le biološko razgradljive izdelke;
- svojega psa ob svitu ali v mraku ter ponoči pripnite na vrvico;
- nikakor na prostem preko noči ne puščajte živil (niti krožnikov ali loncev z ostanki hrane);
- Mesto bivakiranja zapustite takšno, kot je bilo ob vašem prihodu. S seboj vzemite vse odpadke (tudi razgradljiv material, ki na veliki višini potrebuje leta, da se razgradi) in jih odložite v ustrezne zbiralnike odpadkov v dolini (ali še bolje doma).
11. Ali najdemo po poteh pitno vodo?
Seveda boste našli veliko virov in potokov na planinskih pohodniških poteh, pa tudi vodnjakov v številnih planinskih vaseh. A le redko lahko z gotovostjo trdimo, da gre dejansko za pitno vodo. Pitja vode iz vodnih virov in potokov na ali pod pašniki (črede in divje živali) ne priporočamo. Morebiti razmislite o uporabi raznih rešitvah za čiščenje vode, ki so na voljo v trgovinah.
Na apnenčastih tleh je prav v začetku in ob koncu poletja na voljo malo vodnih virov – pozanimajte se o tem na izhodiščni točki. Lahko se zgodi, da boste morali vzeti s seboj dovolj pitne vode za ves dan.
V nekaterih planinskih kočah je treba pitno vodo tudi plačati, zlasti na apnenčastih območjih, ko na začetku ali ob koncu sezone v bližini koče ni nobenega vodnega vira oz. zajetja.
12. Smem s seboj vzeti psa?
Na večini območij ga lahko, v nekaterih naravnih rezervatih (kot tudi v večini narodnih parkov) pa psi niso dovoljeni, ker lahko ogrozijo tam živeče divje živali. Pri naših opisih posameznih etap najdete informacije o statusu zavarovanega območja in običajno tudi povezavo: prosimo vas, da se pozanimate, kakšni predpisi veljajo!
Pogosto morate svojega psa voditi tudi na vrvici, ko prečkate pašnike za krave ali ovce. Spoštujte delo pastirjev. Običajno psi ne smejo prenočiti v planinskih kočah.
Prav tako se pozanimajte o predpisih glede cepljenja za vsako državo, kjer želite na pohod.
13. Je mogoče po Vii Alpini z gorskim kolesom?
Via Alpina je bila zasnovana za pohodništvo. Zato številni odseki niso primerni za gorska kolesa, delno pa je na nekaterih odsekih vožnja z njimi celo prepovedana. Ko se je Pietro Marescotti podal na pot po petih poteh Vie Alpine s sovjim gorskim kolesom, je uspel dejansko prevoziti le dobro tretjino poti, drugo tretjino je kolo potiskal in zadnjo tretjino tudi nosil. Na svoji turi je sicer izredno užival, a kljub temu Via Alpine ne moremo priporočiti kot poti za kolesarjenje z gorskimi kolesi.
Okoli Vie Alpine pa obstaja cela vrsta poti, zasnovanih za gorska kolesa. Povprašajte po nasvetih pri turističnih pisarnah in posebej specializiranih združenjih. Vedno pa ob tem upoštevajte druge uporabnike teh poti.
Morebiti bo nekega dne na voljo tudi Via Alpina za kolesarje, a gotovo ne v bližnji prihodnosti...
14. Potrebujem avtomobil? / Kako pridem z javnimi prevoznimi sredstvi do Vie Alpine?
Če je le mogoče, pustite svoj avto doma! Planinske koče si izredno prizadevajo za zmanjšanje njihove energetske porabe, zato vas prosimo, da tudi vi prispevate svoj del k varstvu okolja na poti do tja! Via Alpina se zelo pogost vije v bližini železniških postaj, v povprečju pa je na poti vsaka dva do tri dni tudi kraj z avtobusno povezavo (glej piktogram pri naših opisih posameznih etap ter spletne povezave za vsako etapno točko). Poskusite za svoj pohod izbrati začetne in končne točke z možnostjo uporabe javnih prevoznih sredstev.
Morebiti vam bo prihod/odhod vzel nekoliko več časa, a v zameno si po dolgem pohajkovanju ne bo potrebno razbijati glave, kako boste prišli do svojega avta. Javna prevozna sredstva pa so pogosto tudi priložnost za sklepanje novih poznanstev. Kolikor bolj bomo koristili te storitve, toliko večja bo potreba, da jih tudi ohranimo!
Če boste prenočili v vasi, vas lahko na prošnjo vaš gostitelj včasih pride poiskati tudi na avtobusno postajo ali vašo izhodiščno točko ter vas naslednji dan zapelje na izhodiščno točko vašega pohoda.
Večino železniških povezav po Evropi in veliko avtobusnih poti najdete v več jezikih tudi na spletnih straneh www.bahn.de in www.sbb.ch.
15. Kakšne upravne predpise (vizum, zdravstveno zavarovanje…) moram upoštevati?
Vseh osem držav je del schengenskega območja, to pomeni, da se lahko državljani držav članic EU in več kot 30 drugih držav ter popotniki z dovoljenjem za prebivanje, izdanim za državo schengenskega območja, prosto 90 dni (v roku 6 mesecev) gibljejo po Vii Alpini, če imajo s seboj veljaven osebni dokument s fotografijo.
Če za vas ta ureditev ne velja, lahko zaprosite za enkraten vizum za schengensko območje na veleposlaništvu ali konzulatu države, v kateri boste začeli svoj pohod ali v kateri boste bivali najdlje. Z vizumom lahko po celotnem schengenskem območju potujete 90 dni v roku 6 mesecev. Poleg tega potrebujete potni list, ki je veljaven najmanj do 6 mesecev po koncu vašega bivanja, ter veljavno zavarovanje za potovanje.
Če želite ostati dlje kot 90 dni, morate v eni od držav zaprositi za dovoljenje za prebivanje za daljši čas (D-vizum) – kar je lahko težko, če ne boste imeli stalnega naslova.
Glede zdravstvenega zavarovanja imajo državljani držav članic EU, Švice, Lihtenštajna, Norveške in Islandije v vseh alpskih državah z izjemo Monaka enakovreden dostop do javnih zdravstvenih storitev kot državljani teh držav. V nekaterih državah je obisk pri zdravniku brezplačen, v drugih morate prevzeti del stroškov, spet v tretjih morate prevzeti vse stroške, ki vam jih nato doma povrne pristojna služba. Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja poenostavi postopke (glej ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=559&langId=sl).
Če prihajate iz kakšne druge države ali za kritje dodatnega zavarovanja za primer reševanja, potovanja, nastanitve ter prevoza domov pri bolezni ali nezgodi ter za obvezno škodno zavarovanje morate skleniti ustrezno zavarovanje za potovanje in primer bolezni. Vsa velika pohodniška društva ali združenja ponujajo svojim članom lastna zavarovanja.
Za alpske države obvezna cepljenja niso predvidena.
16. Živijo v Alpah nevarne živali?
Potem ko so velike zveri v 18. in 19. stoletju domala iztrebili, se zdi, da se ponovno vračajo v Alpe: na območju vzhodnih Alp ponovno domujejo medvedi, v zahodnih Alpah volkovi, risi pa po celotnem območju Alp. Skupno živi v Alpah manj kot 50 medvedov in volkov ter nekaj več kot 100 risov. Te živali so zelo plahe in se človeka izogibajo.
Divjim živalim (tudi kozorogom, gamsom in svizcem) se ne približujte bolj, kot vam to same dopuščajo. Krave, ki tečejo, so lahko sicer prav zanimive, a imejte vedno tudi varnostno razdaljo.
Beli Pirenejski planinski psi (Patou), ki jih v francoskih Alpah gojijo skupaj s čredami ovac in slednje ščitijo pred napadi volkov in potepuških psov, so lahko napadalni, če se boste čredi preveč približali. Raje se v večjem loku izognite psu in ovcam, ostanite mirni in na noben način ne vznemirjajte psa.
Primeri stekline so zelo redki, a se vedno znova pojavljajo pri psih, lisicah in netopirjih. Če vas ugrizne pes, v nekaj dneh obiščite zdravnika.
V Alpah živita le dve strupeni vrsti kač: rilčasti gad (Vipera aspis) in navadni gad (Vipera berus), ki ju prepoznamo po njunih navpično elipsastih zenicah (podobne kot pri mačkah). Tudi kače napadejo le, če jih presenetimo – zato dobro poteptajte po mestih na sončnih travnikih ali skalah, kamor se želite usesti. Če vas kača ugrizne, v nekaj urah poiščite zdravniško pomoč, čeprav odrasli zaradi ugriza običajno naj ne bi bil v življenjski nevarnosti.
A bodite pozorni na eno izmed najmanjših alpskih živali: so lahko okuženi klopi tudi prenašalci lymske borelioze. Zato po končani hoji zvečer poglejte, ali imate kje na sebi klope in jih odstranite. Če se ugriz klopa vname, poiščite pomoč pri zdravniku ali v lekarni.
17. Kaj moram še vedeti o pohodništvu v Alpah?
Alpe so največji naravni prostor v Evropi, pa tudi kulturni prostor, ki je poseljen že iz prazgodovine in v katerem danes živi približno 14 milijonov ljudi, zlasti v mestih, vsako leto pa ga obišče 60 milijonov ljudi. Ekološko in kulturno ravnovesje je občutljivo. Zato naša prošnja:
- ostanite na označenih poteh: če greste s poti, povzročate erozijo, saj dež pronica v vaše sledi;
- ne motite divjih živali, zlasti v času svita in mraka, ko se hranijo;
- ne trgajte rož in ne jemljite kamnin;
- še posebej bodite previdni, ko zakurite ogenj – pozanimajte se, če je to sploh dovoljeno (glej tudi zgoraj Ali lahko bivakiramo);
- vse smeti odnesite s seboj, tudi razgradljive, saj so potrebna leta, da se na visoki višini razgradijo, in jih odložite v ustrezne smetnjake v dolini (ali še bolje doma); nepotrebno embalažo pustite doma;
- za seboj zaprite vrata in ograde, da domače živali ne bodo pobegnile;
- naravno potrebo opravljajte v oddaljenosti vsaj 50 metrov od tekočih voda (nikoli v jamah ali ruševinah!), iztrebke zakopljite in uporabite razgradljiv toaletni papir – vse ostale odpadke vzemite s seboj v dolino (higienske vložke, tampone itd.);
- pozanimajte se o posebnih predpisih za narodne parke, naravne rezervate in druga zavarovana območja in jih upoštevajte (poglejte tudi povezave na naših spletnih straneh k opisu vsake posamezne etape);
- po možnosti potujte z javnimi prevoznimi sredstvi, če pa prispete z avtomobilom, parkirajte na predvidenih parkiriščih, da nikomur ne zaprete poti.
In upoštevajte pravilo: "S seboj vzemite le vtise, a za seboj pustite le vaših nog odtise!"
Pomembna je vaša varnost in varnost drugih pohodnikov, zato skrbno načrtujte vašo pot in preverjajte kondicijo vseh pohodnikov v vaši skupini pred in med hojo (glej tudi zapise k težavam, vremenskim razmeram in opremi zgoraj). Zlasti pazite, da ne boste sprožili kamenja, ki lahko poškoduje druge – če se vam to vendarle zgodi, o tem glasno opozorite druge pohodnike!! V primeru nezgode ostanite mirni. Mnogokrat si lahko pomagate sami in drugim. Če to ni mogoče, z mobilnim telefonom pokličite pomoč (mednarodni klic v sili 112 – a žal številna gorska območja še nimajo celotne pokritosti signalov mobilnega omrežja). Pomoč lahko prikličete tudi tako, da glasno kričite, spustite svetlobne signale ali mahate z večjimi kosi oblačil, da opozorite nase. Poškodovano osebo običajno pustimo na mestu nezgode, a je nikoli ne pustimo same.
