„Alpe vidim kot edinstveni, velikanski in povezan ekosistem. Ne vidim meja med občinami, regijami in državami.
Vidim podobne organizme, ki živijo na razdalji več sto kilometrov, v različnih državah. Ne vidim italijanskih, francoskih, nemških, avstrijskih in slovenskih dreves; vsa namreč govorijo isti jezik.
Zavarovana območja alpskega loka vidim kot otočje, čigar lepota in bogastvo biotske in geološke raznovrstnosti se kažeta s posebno intenzivnostjo, kot kamenčki v mozaiku, ki je zaključen šele, če ga pogledamo skupaj, brez meja.
Vidim kulturne vrednote na zavarovanih območjih, zavestno izbiro tam živečih ljudi, da sami branijo kraje neprecenljive vrednosti.
Mislim, da je najboljši način odkrivanja narave Alp počasen, reden ritem hoje, tako kot so tudi prvi ljudje poselili Zemljo. Prav peš je mogoče najlažje usvojiti strme skale, reke, ledenike, gozdove, visoko ležeče travnike, naravo pa pri tem varujemo v največji možni meri.
Poleti 2012 bom hodil po več delnih etapah rdeče poti Vie Alpine, ki vodijo skozi ali ob najpomembnejših zavarovanih območjih osrednjih vzhodnih Alp. Od enega do drugega območja se bom odpravil z avtobusom ali vlakom, ker želim opozoriti na pomen trajnostne mobilnosti.
Iz Belluna se bom podal z vlakom v Slovenijo in tam prehodil Triglavski narodni park od juga proti severu. Potem me bo pot peljala v Avstrijo in nato v Italijo, kjer bom najprej prehodil naravni park Tre Cime – Dolomiti di Sesto in nato po vožnji z vlakom šel še skozi narodni park Stilfser Joch oz. Stelvio. Pohod bom sklenil v Engadinu po pohodu skozi Švicarski narodni park.
Via Alpina je zame kot mojstrovina goste, prehodne mreže poti, ki jo je ustvaril človek v teku tisočletij, da bi lahko prečkal doline in gorske verige, da bi dosegel vrhove in med seboj povezal vasi.
Vio Alpino vidim kot zelo dolg ekološki koridor, kot člen pogosto nevidne mreže, ki so jo pred človekom koristile že živali in rastlinska semena.
Kot prebivalec Alp vedno znova čutim željo, da spoznam druge regije alpskega loka, druge kulture in drugo naravo. Moja nomadska narava me sili v to, da razumem elemente, ki povezujejo in ločujejo ljudi, ki živijo v alpskih dolinah.
Kot vodnik po naravi in vodja pohodov želim vključiti tudi svoje kolege in opozoriti na pomen Vie Alpine kot komunikacijskega sredstva, kot priložnost za medsebojno spoznavanje. Poleg tega želim drugim pokazati potencial Vie Alpine in njenih 5000 kilometrov dolgih pešpoti. Nenazadnje pa želim spremljati ljudi po Vii Alpini in jim približati, kako lepo je spoznavati območje v počasnem ritmu hoje.
Kot okoljski pedagog želim po svoji vrnitvi o svojih doživetjih pripovedovati zlasti mladim in jim posredovati pomen edinstvenosti in dopolnjevanja vsakega posameznega kraja v primerjavi s celo alpsko regijo.“
Potovanje Andree Pasqualotta je potekalo po načrtu, od 22. avgusta do 5. septembra 2012, razen nekaj manjših stranpoti zaradi snega ob koncu ture. Začel je v svojem domačem mestu Belluno, od koder se je z vlakom odpeljal v Slovenijo in peš prehodil Triglavski narodni park od juga proti severu. Potem je pot nadaljeval z avtobusom in vlakom skozi Avstrijo ter prispel do italijanske meje in Narodnega parka Tre Cime – Dolomiti di Sesto. Potem ponovno z vlakom v Malls in do Narodnega parka Stilfser Joch oz. Stelvio. Od tukaj je Andrea pot nadaljeval peš v Engadin in prečkal švicarski narodni park, preden se je v Belluno vrnil z javnimi prevoznimi sredstvi.
V času svojega potovanja je lahko odkrival nove pokrajine in opazoval, kako se pletejo vezi med človekom in naravo. Spotoma je dal tri intervjuje, v Sillianu, Bolzanu in Scuolu, ki jim lahko prisluhnete na njegovem blogu (v italijanščini).
Občudujte video posnetek k projektu, čudovit manifest za naravo, ki se ne zmeni za nobeno upravno mejo:
