Od Doma pod Storžičem se podamo po markirani stezi proti severu. Steza se zmerno spušča in nas privede na strme senožeti, imenovane Srpiči. Tukaj stopimo na kolovoz, ki z leve pripelje iz doline, in nadaljujemo pot strmo po njem navzgor. Višje kolovoz preide v slabo stezo in čez strmo pobočje se vzpnemo naravnost na Javorniški preval (1465 m). 30 minut. S prevala se podamo malo navzdol proti severovzhodu. Ko se svet poravna, naletimo na kolovoz, ki nas počasi spuščajoč skozi gozd in manjše jase, povede do Planine Javornik, kjer je bil nekoč tudi urejen smučarski dom. Vzpetina nad nami na desni je Veliki Javornik (1715 m). 30 minut. Gremo naprej po cesti v smeri proti vzhodu. Pridemo do križišča, kjer zavijemo v desno. Že zelo kmalu pa cesta začne močneje zavijati in se le malo naprej tudi konča. Tukaj krenemo po stezi v gozd. Na poti se večkrat izmenjata vzpon in spust, ves čas pa se držimo smeri proti skalnatemu Stegovniku, ki je s poti lepo viden. Tako pridemo na sedlo, ki leži ob vznožju južnih pečin Stegovnika. 45 minut. Po dobro vidni stezi gremo do strme stene, v kateri so tri votline - naravna okna. Skozi dve od njih nas varovala popeljejo na drugo stran stene, kjer se za kratko spustimo v zagruščen in zaraščen žleb. Sledi naporen vzpon po žlebu na sedelce, in levo na južni vrh Stegovnika. Z vrha gremo po zračnem, a lepo prehodnem grebenu na glavni vrh (1692 m). 45 minut. Nadaljujemo v smeri grebena, kjer čez nekaj minut prispemo do roba grebena. Z grebenske rame se spustimo navzdol proti severovzhodu in prispemo na zapuščeno in zaraslo planino Fevča (1486 m). Z nje se usmerimo v desno navzdol proti zahodu. Po dokaj strmi poti, ki vodi skozi gozd, pridemo na Močnikovo sedlo in razpotja poti v Spodnje Jezersko. 45 minut. Nato nadaljujemo pot desno skozi Dol ob potoku in levo mimo Rezmana. Izberemo levo pot. Popelje nas skozi gozd na Močnikovo planino, ter naprej v isti smeri navzdol. Prečimo nekaj gozdnih jas, dokler ne pridemo do kmetije Rezman. Tukaj stopimo na makadamsko cesto, po kateri nadaljujemo v dolino. Nekoliko nižje se v desno s ceste odcepi pot v dolino proti gostišču Kanonir, naša pot pa ostane na cesti. Ko se približamo dolini reke Kokre, se s ceste odcepi markirana steza skozi gozd v dolino, kamor pridemo tik ob mostu na sotočju Kokre in Jezernice. Tukaj smo v razloženem naselju Spodnje Jezersko (770 m). 1h. Do cilja ni več daleč. Gremo po magistralni cesti navzgor po dolini potoka Jezernice. Ko pridemo do strme pregrade in se cesta vzpenja v serpentinah, jih mi po urejeni poti presekamo, nakar se vrnemo nazaj na cesto in po njej v samo osrčje naselja Zgornje Jezersko. 25 minut. Skupaj bomo v tej etapi hodili 4h 35 minut.
Vir: Klinar, Stanko. (1997). Karavanke. Planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana: PZS. Atlas Slovenije. (1996). 3. izpopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS). Karavanke. (1995). 1:50.000. GZS. Ljubljana: Planinska založba PZS, št. 149. Gorenjska. (1998). Izletniška karta. 1:50.000. GZS. Ljubljana: Planinska založba. Kamniško – Savinjske Alpe. (2000). 1:50.000. GZS. Ljubljana: Planinska Založba PZS.

(Peter Šilak)

Dom pod Storžičem je ena izmed točk na tematski poti “Konšca”, izdelane v okviru projekta Ecos Ouverture, ki ga je v celoti podprla Evropska komisija. Pot prikazuje poleg življenja v sredogorju (hribovske kmetije, planinsko pašništvo, oglarstvo) tudi geološke, geografske in biološke značilnosti hribovite razgibane pokrajine med Kamniško-Savinjskimi Alpami na jugu in Karavankami na severu.
Jezersko je skupno ime za gorsko kotlino, ki jo je izoblikoval ledenik med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami. Ko se je ledenik v zadnji ledeni dobi umaknil, je nastalo obsežno jezero, ki je kraju dalo tudi ime. Od njega se je do konca 14. stoletja ohranil le še majhen del, a se je v 15. stoletju skoraj povsem posušil in ljudje so njegovo dno uporabljali za njive in senožeti. Še danes pa je dno vlažno in ga zalivajo pogoste povodnji. Meja med zgodovinskima deželama Koroško in Kranjsko je do konca prve svetovne vojne tekla južno od Jezerskega, in večstoletna pripadnost Koroški se še čuti tako v pripadnosti starejših prebivalcev kot tudi v narečju. Tradicionalne gospodarske dejavnosti: gozdarstvo, živinoreja (ovčarstvo z avtohtono jezersko-solčavsko ovco) in turizem že desetletja nazadujejo. Popolnoma je zamrla zdraviliška dejavnost, saj je bolnišnica za očesne in živčne bolezni leta 1981 zaprla svoja vrata, medtem ko turizem v zadnjih letih ponovno pridobiva na pomenu. Zlasti posamezniki si prizadevajo, da bi Jezersko doseglo sloves priljubljenega gorsko turističnega kraja izpred prve svetovne vojne.
Spodnje Jezersko leži ob sotočju Jezernice in Kokre. 2 km zahodno od naselja je v dolini Komatevre eno največjih nahajališč lehnjaka na Slovenskem. V 20 m debelih skladih je mogoče opazovati zanimive strukture okamenelih mahov, listov ipd. Lehnjak uporabljajo kot gradbeni kamen, večinoma za oblaganje stavb.
34 km dolga reka Kokra, ki izvira v Karavankah na nadmorski višini 825 m, je v zgornjem toku vrezala globoko dolino med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami. Kokra teče sprva po dolini, ki jo je v ledeni dobi preoblikoval največji ledenik v Kamniško-Savinjskih Alpah, Jezerski ledenik. Ravnega dna v dolini je malo, v njej so le zaselki, kmetije so na redko razporejene po pobočnih terasah, gorski pas pa je v glavnem neposeljen. Dolina poteka prečno na različne kamninske sklade, zato se površje slikovito spreminja. Strmec Kokre je velik in zato so v strugi številni skakavci in brzice.

(Mimi Urbanc)