Od avtobusne postaje v Tržiču sledimo markacijam proti Kriški gori, katere pobočja se vzpenjajo na vzhodni strani Tržiča. Po betonskih stopnicah se vzpnemo mimo cerkve Sv. Jožefa in naprej v desno po gozdni cesti. Kmalu pot zavije na levo v strmo pobočje, kjer se po gozdu v ključih vzpenjamo na razgledno Malo mizico (764 m), ki jo dosežemo po 40 minutah hoje. Če se sedaj ozremo v dolino, imamo pred seboj pogled na stari del Tržiča in v dolino Mošenika, ki poteka proti Ljubelju. V ključih nadaljujemo pot strmo navzgor skozi mešani gozd, ki višje preide v slabšo kamnito pot. Kmalu smo spet na prijetni gozdni poti, ki se še naprej strmo vzpenja in nas z osojne popelje na prisojno stran grebena. Dosežemo jaso, od koder imamo lep razgled v dolino proti vasi Križe, vidimo pa tudi gorenjsko ravnino in v ozadju planoto Jelovico in Julijske Alpe. Pot nadaljujemo po grebenu do križišča, kjer se z desne priključi pot iz Križ. Naša pot gre še naprej v smeri grebena po gozdu, ki se počasi redči in znajdemo se na travnatih pobočjih. Na ozki stezi moramo biti v primeru mokrih tal previdni zaradi nevarnosti zdrsa. Po 25 minutah hoje od križišča dosežemo Kočo na Kriški gori (1471 m). 2h 30min. Koča stoji na vrhu prisojne Mežnarjeve senožeti na zahodnem delu slemena Kriške gore. Nadaljujemo po zložni poti skozi bukov gozd na škrbino Vrata (15 min), kjer je tudi najvišja točka slemena Kriške gore (1591 m). Še zmeraj smo na prisojni strani travnatega slemena in hodimo tik pod njegovim vrhom. Približamo se Tolstemu vrhu, ki ga dosežemo po strmi poti skozi ruševje na zahodni strani pobočja. 1h 15min. Tolsti vrh (1715 m) je najvišji vrh Kriške gore, je travnat in zelo razgleden. Kriška gora je v glavnem gozdnata, le vršni del je na jugu travnat, na severu pa skalnat in mestoma prepaden. Na travnatih poljanah pa lahko najdemo bogato gorsko floro. Ob lepem razgledu pozornost nedvomno pritegne Storžič, ki se pred nami mogočno vzpenja proti nebu. S Tolstega vrha se po vzhodnih pobočjih spustimo proti planini M. Poljana. Markacije nas povedejo na južna, ruševnata pobočja in pridemo do odcepa poti za vasico Gozd. Mi pa s travnatega roba zavijemo na vzhodna pobočja in skozi mešani gozd do studenca na Mali Poljani (1325 m). 45 min. Tukaj so križišča številnih poti, zato moramo biti pozorni na smerne table, ki nas po usmerijo proti Domu pod Storžičem. Varianta: Če smo izkušeni pohodniki, ne bo odveč, če se v enem od križišč podamo čez Psico na Storžič (2132 m) in z vrha skozi Žrelo do doma. Vendar pa je ta pot zelo zahtevna (zavarovana je z jeklenicami in klini), zato ne smemo preceniti svojih sposobnosti! VA se z Male Poljane spusti skozi smrekov gozd in čez številne jarke po severozahodnem vznožju Storžiča do križišča poti na planini Jesenje. Usmerimo se proti Domu pod Storžičem (1123 m), ki ga dosežemo po nekaj minutah. 1h. Od Koče na Kriški gori 3h. Dom stoji na robu planine Jesenje nad Lomsko dolino.
Vir: Dobnik, Jože; Slovenska planinska pot: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, 1998; Klinar, Stanko; Karavanke: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, 1997; Atlas Slovenije, 3. izpopolnjena in razširjena izdaja, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS), Ljubljana 1996; Karavanke, 1:50.000 GZS, Planinska založba PZS št. 149, Ljubljana 1995 Gorenjska, izletniška karta1:50.000, GZS, Ljubljana 1998
(Peter Šilak)

Iz doline Tržiške Bistrice se vzpnemo na greben Kamniško-Savinjskih Alp, ki imajo v tem delu še sredogorsko podobo. Prvi vrh je Kriška gora (1471 m), ki se ponaša z lepim razgledom, še zlasti na južno stran, na Ljubljansko kotlino. V kotlini, ki je najgosteje poseljen del države, živi preko 400.000 ljudi. Ker so tla primerna za kmetijstvo in poselitev, gozd porašča zato le slabo tretjino površja. Tega sestavljajo predvsem prodni nanosi Save in njenih pritokov, ki jih prekinjajo hriboviti osamelci, medtem ko so starejše plasti nanosov že sprijete v konglomerate. Najpomembnejše dejavnosti so industrija, drobno gospodarstvo, promet, trgovina, turizem in kmetijstvo, zlasti živinoreja, poljedelstvo in sadjarstvo.
Na pobočjih je dobro viden proces, značilen za velik del slovenskih Alp: zaraščanje oziroma širjenje gozda in s tem posledično dvigovanje gozdne meje, to je višine, do katere raste sklenjen gozd. Naravna gozdna meja poteka med 1600 m na zahodu in 1900 m na vzhodu Slovenije; paša in redna košnja senožeti pa sta jo v preteklosti znižali za nekaj 100 m. Zaradi spremenjenih načinov kmetovanja in opuščanja le-tega ter s tem tudi košnje in paše pa opuščene površine v dobro namočeni Sloveniji začne hitro preraščati gozdno rastje.
Pod južnim pobočjem Kriške gore je klimatsko zdravilišče Golnik (510 m), katerega začetki so povezani z letom 1916 in s tuberkuloznimi vojnimi invalidi s Soške fronte. Odločujoča je bila lega v toplotnem pasu nad dnom kotline, torej višje temperature, veliko število sončnih dni in dobra prevetrenost brez megle. Zdravilišče se je hitro razvilo v najpomembnejši center za pljučno kirurgijo v tedanji Jugoslaviji, ki je izjemno pripomogel k zmanjšanju tuberkuloze in njenemu učinkovitemu zdravljenju. Po drugi svetovni vojni se je dejavnost razširila na vse pljučne in z njimi povezane bolezni, v zadnjem desetletju pa se je zdravilišče preoblikovalo v sodobno bolnišnico.
Storžič (2132 m), ki ga je reka Kokra odrezala od osrednjega grebena Kamniško-Savinjskih Alp, od vseh strani daje videz piramide oziroma stožca. Severna strma in skalna pobočja apnenčaste gore so ledeniško preoblikovana, južna ob prelomnici potekajoča pobočja pa so poraščena in se strmo, vendar enakomerno spuščajo. Prvi obiskovalci – vrh je bil osvojen leta 1758 – so bili botaniki, saj je gora slovela po bogatem rastlinstvu. Leta 1938 je velik plaz na severni strani gore, preko katere vodi Slovenska planinska pot, pokopal devet smučarjev.

(Mimi Urbanc)