S Koče na Dobrči (1487 m) se spustimo čez dno Podgorske planine na nasprotni rob, kjer pridemo v gozd. Pot nadaljujemo po prijetni gozdni stezi, ki se zlagoma spušča. V 15 minutah nas privede do razpotja, kjer se priključi pot z vrha Dobrče, v desno pa se v dolino, v vasico Brezje, odcepi Slovenska planinska pot (št. »1«). Mi nadaljujemo naravnost, kjer se pot usmeri proti severu, in v naslednjih 15 minutah pridemo do Lešanske planine, kjer je lično urejena planšarija. Če se usedemo na klopco pred njo, imamo pred seboj zelo lep razgled na nadaljevanje poti VA v naslednjih dveh etapah. Skalnata miza na vzhodu je Stegovnik (1692 m), levo pa dvatisočak Storžič (2132 m) in pred njim zelen greben Kriške gore (1715 m). Podolgovato sleme na levi strani je Košuta. Od koče 30 minut. Nadaljujemo strmo navzdol od koče, čez planino in v gozd, kjer prečimo leseno ogrado. Pri spustu prečkamo nekaj gozdnih cest, zato previdno sledimo markacijam. Pot nas pripelje na boljši kolovoz, po katerem zavijemo v desno. Le 200 m naprej pridemo na križišče, kjer naredimo oster zavoj v levo, in nadaljujemo po gozdni cesti, ki se počasi spušča. Pridemo do izvira pitne vode na naši levi in čez 100 metrov zavijemo s ceste po stezi v levo na Bistriško planino (1080 m). 45 minut. Sedaj gremo v desno čez planino proti jugu do nasprotnega roba na gozdno cesto, po kateri pa moramo v levo po robu planine. Vstopimo v gozd, se rahlo vzpnemo, in se znajdemo na majhni čistini, na prevalu. Cesta se na nasprotni strani začne spuščati, mi pa na prevalu zavijemo v levo na stezo in v gozd. Gremo čez neizrazit vrh in se začnemo spuščati. Ko pridemo do razpotja, se desno v gozd odcepi planinska pot, medtem ko mi gremo še 50 m naravnost, da pridemo na cesto, po kateri nadaljujemo v desno na majhno jaso z zasebno hišico na levi. Ko cesta zavije v desno, opazimo naravnost pred seboj stezo v gozd in gremo po njej. Pot se začne vse bolj strmo spuščati in nas popelje po vzhodnem pobočju proti dolini. Iz gozda pridemo na travnik, po katerem se spustimo do kmetije. Tod naprej gremo po makadamski cesti v desno mimo hleva, ter se spustimo do magistralne ceste proti Ljubelju. Vzporedno z njo gremo po naši cesti, ki nas privede do mostu čez cesto, s katerega na desni vidimo predor. Od tod se spustimo navzdol v Tržič. Makadam zamenja asfalt in znajdemo se na križišču. V njem zavijemo levo, ter skozi blokovsko naselje. Prečkamo prehod za pešce in nadaljujemo pot po pločniku na desni strani, kjer prečkamo tudi potok - Tržiško Bistrico. Nato cesta zavije v desno in se priključi skozi stari del Tržiča na cesto, po kateri gremo v desno skozi Tržič. Nato nadaljujemo pot mimo cerkve vse do križišča s cesto, kjer na nasprotni strani opazimo kamnite stopnice, ki pa že spadajo v naslednjo etapo. Z Bistriške planine bomo porabili 1h 15 min, za celotno etapo pa 2h 30 min.
Vir: Dobnik, Jože. (1998). Slovenska planinska pot. Planinski vodnik. Založba: PZS. Klinar, Stanko. (1997). Karavanke. Planinski vodnik. Založba PZS. Atlas Slovenije. (1996). 3. izpopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga in Geodetski Zavod Slovenije (GZS). Karavanke. (1995). 1:50.000. GZS. Planinska založba (PZS). št. 149. Gorenjska. (1998). Izletniška karta. 1:50.000. Ljubljana: GZS.

(Peter Šilak)

S planinskim pašništvom je povezana kulinarična dediščina. Masovnik, imenovan tudi 'maselnik', 'maslovnik', 'masovnek' je močniku podobna mlečna jed. Preprosto, težko in nasitno specialiteto so kuhali pastirji, katerim so bili mleko in izdelki iz njega skoraj edina hrana. Še danes je obvezen del gostinske ponudbe na govejih planinah, še zlasti v okolici Tržiča. Nastopa v več različicah; večinoma se ga pripravlja iz različnih vrst smetane, ki jo le v redkih primerih zamenjata maslo ali celo mleko. V vročo smetano se vmeša žlica ali dve pšenične, koruzne ali ajdove moke, doda sol in kuha toliko časa, da nastane gosta krema, iz katere se cedi maslo. Za boljši okus včasih dodajo jajca.
Tržič, industrijsko mestece (3894 prebivalcev) in sedež občine, leži stisnjeno v dolini reke Tržiške Bistrice. Nastalo je ob prometni poti čez prelaz Ljubelj. Prvič se Tržič omenja leta 1337, leta 1492 je bilo povzdignjeno v trg, leta 1926 pa v mesto. V letih 1689, 1809 in 1811 so ga prizadeli hudi požari. Vodna energija, obsežni gozdovi in nahajališča železove rude so omogočili fužinarstvo, kovaštvo in druge obrti, na njihovem temelju pa se je v 19. stoletju razvila tekstilna, čevljarska, lesna in kovinska industrija, ki danes zaposluje skoraj dve tretjini aktivnega prebivalstva. Velja za enega najbolj industrializiranih naselij v Sloveniji. Slikovito staro mestno jedro z razširjeno tržno ulico, ki pelje do hriba s srednjeveškim gradom, je bilo leta 1985 razglašeno za kulturni in zgodovinski spomenik. Mesto slovi po vsakoletnih prireditvah: etnografsko obarvanem čevljarskem sejmu 'Šuštarska nedelja' in razstavi mineralov in fosilov.
Dolžanova soteska v bližini Tržiča je svetovno znano najdišče okamnin iz permske dobe (najmlajše dobe starega veka) zemeljske zgodovine. Rudni pojavi in zanimiva geološka zgradba Karavank ter njihova geografska lega med Centralnimi in Južnimi Alpami so na to ozemlje privabili geološke raziskovalce že sredi 19. stoletja. Zamisel o poti, ki bi povezovala geološko pomembne točke v Sloveniji, se je porodila že leta 1903 na geološkem kongresu na Dunaju, izpeljali pa so jo 80 let pozneje. Transverzala ima 31 opazovalnih mest, ki so najbolj zgoščena prav v Dolžanovi soteski, najdišču 81 vrst ramenonožcev oziroma brahiopodov, poleg njih pa tudi fuzulinid in krinoid; med prvimi je najbolj znana Schwagerina carniolica, ki je bila tod prvič odkrita.

Bibliografija: Buser, S. (1991). Sovenska geološka pot = Slovenian geological route = Geologischer Wanderweg Sloweniens. Vodnik po slovenski geološki poti. Ljubljana. http://www.trzic.si/

(Mimi Urbanc)