Iz Pfrontna sledimo cesti v smeri proti železniški postaji Pfrontna. Malo po železniški postaji se nahaja spodnja postaja vzpenjače Breitenbergbahn (Tel. +49 /(0)8363 392 in 5820) na južni strani magistralne ceste. Zahodno od parkirišča se odcepi sprehajalna pot. Nadaljujemo prek travnikov položno navzgor v smeri proti jugu do priključka gozdne ceste. Te se držimo levo. Takoj po prečkanju potoka se odcepi desno ozka steza, ki sledi strugi potoka navzgor. Držimo se omenjene steze, ki postaja vse bolj strma, skozi gozd navzgor, dokler na prib. 1500m višine ne dospemo do zgornje postaje vzpenjače, od koder pelje še naprej sedežnica. Tu se držimo rahlo proti zahodu za kočo Ostlerhütte. Gremo mimo majhnega križa, na prib. 1600m nadmorske višine in hodimo naprej navzgor do razcepa za kočo Ostlerhütte - Aggenstein.
Tu se držimo leve oz. juga in sledimo oznakam za Aggenstein in kočo Bad Kissinger Hütte. Vzpon na Aggesntein je ponovno zelo strm. Na južni strani prečkamo nemško-avstrijsko mejo in se v ozkih serpentinah spuščamo navzdol do koče Bad Kissinger Hütte.
Od koče Bad Kissinger Hütte nadaljujemo krajši čas proti vzhodu, preden pot zavije desno in se poda strmo navzdol v dolino Tannheimer Tal. Na začetku hodimo skozi ruševje in prek prostranega sveta, nato izgine pot v gozd in nas v ozkih serpentinah hitro pripelje v dolino. Končno srečamo gozdno cesto, ki se je držimo krajši čas v smeri proti jugu. Kjer pot naredi ovinek proti vzhodu, sledimo poti, ki pelje naprej proti jugu, navzdol v območje četrti Enge. Tu hodimo naprej do četrti Lumberg. Po mostu zavije pot desno za kapelo St. Michael Kapelle in prečka cesto Gräner Straße. V smeri proti zahodu hodimo naprej po krožni poti "Vater unser Weg" Pot oče naš. Meditacijska pot je bila urejena za dvestoletno obletnico zaprisege Srca Jezusovega 1796-1996 Tirolske dežele. Naprej hodimo po planinski poti v smeri proti gori Tannheim-Berg in od tod v smeri proti jugu za Tannheim.
V Tannheimu je ogleda vredna stolnica St. Nikolausa. Gospodova hiša je druga največja cerkev na Tirolskem. V Kienznu se nahaja domovinski muzej. Iz Tannheima v smeri proti zahodu za Neu Kienzen in naprej do Wiesla. Pri Wiesleju zapustimo krožno pot in hodimo naprej čez dolino Älpele Tal do Älpele 1.529m, pot št. 59 (planšarska koča obratuje med poletjem). Iz Älpele nadaljujemo v smeri proti jugu do razcepa Geißhorn, od tod ponovno proti zahodu po poti št. 59a za Zirleseck, 1.872m.
(Christina Schwann, OeAV)

Allgäuske Alpe, ki sestojijo iz večjih geoloških enot z različnimi kamninami, odražajo vso kompleksnost njihove geološke zgradbe. Te enote so se pred gorotvornim gibanjem zelo različno razvijale, daleč vsakasebi, preden so se ob nastanku Alp združile v eno samo pogorje. Zato so krajinske oblike tako strnjene, kot le v malokateri drugi regiji v Severnih Alpah. Najvišja in najjužneje ležeča tektonska enota Allgäuskih Alp je Ober, (avstroalpin oz. apneniški alpin oz. kamnina Apneniških Alp), ki tvori tako markantne in strme vršace, kot sta npr. Mädelegabel (2645 m) in Großer Krottenkopf (2656 m) in obsega velik del Allgäuskih Alp (Allgäuske apneniške Alpe). Znamenite allgäuske „travnate gore“ so s svojimi ostrimi in strmimi slemeni in in grebeni srednjevisoke in raznolike pokrajine. Najbolj znani med njimi sta Höfats, 2259 m, in Schneck, 2268 m. Sestavljeni sta iz apnenca z aptihi (aptih: grizalni aparat izumrlih amonitov, glavonožcev -op.prev.), ki rahlo prepereva, in pisanega laporja (allgäuska plast) in imata zelo bujno rastje. Za eno izmed pokrajin iz trdega škrapljastega apnenca, allgäuskega helvetikuma, so značilne svojevrstne oblike vzpetine Hoher Ifen, planote Gottesacker in vzpetine Grünten, ki vse leže na zahodnem obrobju Allgäuskih Alp. „Gottesacker“ je ena izmed najbolj impresivnih kraških puščav v Vzhodnih Alpah in je podobna „morju, ki je med največjo razburkanostjo nenadoma okamenelo.“ Nasprotno pa konglomeratna gorstva Nagelfluh na severu, katerih najvišji vrh je Hochgrat, 1832 m, sestavljajo masivni konglomerati molase (molasa: terciarne apnenčaste ali peščene plasti v alpskem predgorju -op.prev.). Najvišja vzpetina zaobljenih, nenevarnih in zelenih flišnih gorstev (fliš: pogosto menjajoče se tanke plasti laporja in peščenjaka-op.prev.) Allgäuskih Alp je vrh Riedberger Horn, 1786 m. Ker majhen prostor nudi najrazličnejše pogoje za življenje oz. habitate (tla, višina, podnebje), se je tu razvilo zelo bogato rastlinstvo. V dolinah prevladujejo kmetijsko obdelane travniške površine, in mešani listnati gozdovi, ki jim sledijo gorski gozdovi, v katerih prevladujejo smreke. Na pašniških gorskih travnikih - kulturni krajini, ki jo je človek pridobil s krčenjem gorskega gozda - alpsko cvetje zasije v vsej svoji lepoti. Tako spomladi južne gorske strmine prekrivajo živomodri cvetovi Clusijevega svišča, prevzamejo pa nas tudi rožnatordeči moknati jegliči in zlatorumeni gorski avriklji. V začetku junija lahko tukaj najdemo zagotovo najlepšo algaäusko orhidejo, lepi čeveljc (Cypripedium calceolus). Ta orhideja, ki zraste do 40 cm visoko, je medtem postala prava redkost in je na številnih območjih Alp že izginila s seznama rastlinskih vrst. Na visokogorskih travnikih, na visokih planotah vzpetin Laufbacher Eck in jugovzhodnih pobočij vzpetine Himmeleck, so edina rastišča žveplenorumene vetrnice v Bavarskih Alpah.
(Michael Kleider)