Od koče Kenzenhütte sledimo poti v smeri proti jugu. Mimo slapa Kenzenwasserfall pelje pot v krnico "Gasse", posejano z balvani. V smeri proti jugozahodu se nato strmo vzpenjamo v serpentinah do sedla Kenzensattel na 1.650 m nadmorske višine, med Hochplatte in vrhom Kenzenkopf. Severno od Hochplattna se napotimo po kamniti stezi navzdol v slikoviti kraški svet Gumpna. Kraj, ujet med znanimi vrhovi gorovja Kenzengebirge, je križišce številnih poti. Via Alpina sledi sivi stezi v smeri proti zahodu. Naprej se pot odcepi levo za Fensterl. Strma pot pelje do kamnitega vratnega loka v grebenu med Krähe in Hochplatte. Via Alpina ostane pa na poti, ki pelje naravnost in se je držimo do Gabelschrofnasattel na 1.900 m nadmorske višine (lažja varianta, medtem ko so nekatera mesta poti čez Fensterl zelo izpostavljena in zavarovana z jeklenicami).
Z Gabelschrofna hodimo proti zahodu v serpentinah navzdol v kotlino Schwangauer Kessel. krajši čas nadaljujemo udobno naprej skozi kotlino. Po krajšem odseku skozi gozd se pot razširi. Nadaljujemo najprej položno navzgor in nato spet navzdol do spodnjega sedla Niederen Straußbergsattel. Pot naredi ovinek in takoj za tem se v levo odcepi pešpot skozi gozd navzdol. Pri majhnem mostu prečkamo potok Köllebach in prispemo do območja Ochsenängerle. V nadaljevanju se pri lovski koči priključi široki gozdni cesti. Tu se držimo desne in se udobno sprehodimo vzdolž Pöllata navzdol v Bleckenau, kjer nas gostilna in nekdanja lovska rezidenca cesarja Maksimiljana mikavno zvabita na počitek. Od tod redno vozi avtobus po asfaltirani prevozni cesti za Hohenschwangau. Seveda pa lahko pot nadaljujemo tudi peš.
Nato moramo spet preiti na drugo stran potoka Pöllat pri koči Fritz-Putz-Hütte ter se po gozdni cesti podati iz doline skozi mešani gozd. Ta se prav pri mostu Marienbrücke, najlepši razgledni točki nad dvorcem Neuschwanstein, priključi asfaltirani cesti, ki prihaja iz Bleckenaua. Držimo se pešpoti in se spustimo do Hohenschwangaua in do slovitega istoimenskega dvorca. Tu sledimo cesti za Schwangau in gremo mimo dvorca Bullachberg. Prečkamo središče kraja Schwangau in prispemo do promenadne ceste ob jezeru Forggensee, po kateri se lahko udobno sprehodimo do kraja Füssen.
(Christina Schwann, OeAV)

Kraljeva dvorca Neuschwanstein in Hohenschwangau ležita že v vzhodnem Allgäuu, v čudoviti pokrajini. Razvaline gradu Hohenschwangau, katerega zgodovina sega v 11. stoletje, je kupil oče kralja Ludvika II., Maksimilijan II., in grad v letih 1832 do 1836 restavriral ter deloma zgradil na novo. Ludvik se je kot otrok često mudil v tej poletni rezidenci svojega očeta in tukaj preživljal srečnejše dni svojega otroštva, kar pojasnjuje njegovo ljubezen do romantičnih gradov v kasnejših letih. Ludvik, na katerega je močan vtis napravil grad Wartburg, je l. 1868 sklenil postaviti dvorec Neuschwanstein, projekt, na katerem se je delalo vse do njegove smrti l. 1886. Tuji turisti imajo o Neuschwansteinu često zmotno mnenje, da ta simbolizira nemški srednjeveški grad. Slikoviti dvorec stoji na skalovju prek soteske Pöllat, in z Marijinega mostu visoko nad slapom se nam ponuja najlepši razgled na veličasten „pravljični dvorec“. Za časa monarhovega življenja niso imeli posluha za tovrstno razmetavanje denarja v pravljični svet, in nenazadnje so mu prav zato tudi odvzeli opravilno sposobnost. Danes celotna pokrajina prav zaradi Ludvikovega nagnjenja do romantičnega poveličevanja srednjega veka iz tega kuje lep dobiček. V Schwangauu, ki se ponosno postavlja kot „vas kraljevih dvorcev“, vsako leto na drugo oktobrsko nedeljo priredijo t.i. „Colomansritt“ (Ježa do Cerkve Sv. Kolomana), slavnostno procesijo z jezdeci in kočijami, med katero molijo za blagoslov vse živine. Koloman je bil irski potujoči menih, ki je bil l. 1245 proglašen za svetnika; njegove relikvije naj bi varovale pred boleznimi in pripomogle k ozdravljenju. Gre za šego iz 15./16. stoletja. Procesija krene iz Schwangaua proti Cerkvi Sv. Kolomana (Kirche St. Coloman, v kateri so shranjene relikvije Sv. Kolomana), ki stoji na travniku pred naseljem. Po maši na prostem pred cerkvijo se procesija vrne do zdravilišča, kjer je postavljena slavnostna tržnica. Akumulacijsko jezero Forggensee so pred 50 leti zgradili za pridobivanje električne energije in za zaščito pred poplavami. Ko so jezero zajezili, so pod njim izginili ostanki iz rimskih časov, ki so jih našli v teh krajih, pa tudi vasi Forggen, Deutenhausen in Brunnen. Od oktobra do maja jezero povečini izpraznijo, in v tem času lahko vidimo podobe potopljenega sveta, ki si jih lahko podrobno ogledamo med turističnimi ogledi. (Michael Kleider)