Iz Linderhofa se napotimo po široki gozdni cesti v smeri proti jugozahodu skoraj povsem ven oz. do magistralne ceste in vzdolž potoka Lindergrießa. Nato nadaljujemo po široki gozdni cesti v smeri proti severozahodu, držimo se desne vzdolž potoka Sägertalbach navzgor do doline Sägertal- koče Diensthütte. Od koče Diensthütte sledimo pešpoti. Pri odcepu se držimo desne in sledimo poti skozi gozd navzgor do planine Bäckenalm. Prek senožeti in ponovno krajši čas skozi gozd hodimo strmo navzgor, v smeri proti zahodu, do sedla Bäckenalmsattel na 1.536 m nadmorske višine. Po drugi strani sedla Bäckenalmsattel se podamo, podobno kot prej, po strmi poti navzgor in nato navzdol do koče Jagdhütte. Tu se priključi gozdna pot, ki prihaja iz zahoda. Od tod se držimo leve proti jugu in sledimo gozdni poti v udobnem sprehodu do koče Kenzenhütte.
Od koče Kenzenhütte pelje pot udobno najprej do lovske koče Kenzenjagdhütte. Pri koči se držimo desne in sledimo stezi navzgor do sedla Bäckenalmsattel. Na vzhodni strani pelje pot strmo navzdol do planine Bäckenalm in skozi gozd navzdol do koče Sägertaldiensthütte.
(Christina Schwann, OeAV)

„Pokrajina Kenzen je nedvomno najimpresivnejši gorski revir predgorja Bavarskih Alp. Na ducate vrhov je sklenjenih v tričetrinski krog. Tukaj se človeku ponuja vse: od položnih s travo poraslih kopastih vzpetin, do tako znamenitih in priljubljenih plezalnih destinacij, kot je Geiselstein.“ (Dieter Seibert) Vzpetina Kenzenkopf stoji točno severno od vzpetine Hochplatte in tvori s strmimi stenami na obeh straneh mestoma oster greben, saj wettersteinski apnenec na tem mestu stoji popolnoma navpično. Pod vzpetinama Kenzenkopf in Geiselstein leži koča Kenzen, ki je ni zgradilo planinsko društvo, temveč je že od 16. stol. naprej služila kot zatočišče gozdnim delavcem in lovcem. Danes je koča v zasebni lasti in je odprta za pohodnike. Zaradi obilja grušča v dolinah, pa tudi globoko vrezanih sotesk je to pogorje neprehodno in zato tudi redko poseljeno. Tudi planšarij je tukaj bolj malo. Gorovje Ammergebirge, nekoč kraljevi lovski revir, je danes največji nemški naravni rezervat. Celoten nemški del gorovja ima, z izjemo ozkih obrobij, priznan naravovarstveni status. Številne gozdne ceste so zaprte za javni promet. Tukaj je v primerjavi s severnimi obronki Alp tudi zelo malo gorskih žičnic in vlečnic. Glede na svoje geološke danosti je rastlinstvo v pogorju Ammergebirge je temu primerno pestro. Rastline, ki uspevajo na apnenčastih tleh, rastejo v bližini tistih, ki apnenca ne prenašajo, izstopajo številne vrste svišča, ki poleti cvetijo v gorah. V planinah se v teku leta za žafranom in alpskim zvončkom oz. soldanelo zvrsti še alpska zlatica. Pogoste so tudi orlica, alpska trta in preobjeda, zelo redko pa naletimo na planiko. Poleg že omenjenih tu uspeva še vrsta drugih planinskih rastlin, ki so se zaradi strogih naravovarstvenih predpisov (prepovedani so vsakršni posegi v rastlinstvo) lahko neovirano razvijale. V naravnem rezervatu, ki skupno obsega 27.600 hektarov Ammergauskih Alp, domujejo tropi gamsov, svizcev in ogromno jelenjadi. Omembe vredno je tudi število divjih petelinov, ruševcev in tekačev.

(Michael Kleider)