Od koče Weilheimer Hütte se spustimo najprej proti zahodu. Na začetku tovorne žičnice nas pelje pot čez manjšo prevozno cestico. Nadaljujemo po prostranem področju in nato skozi redek gozd navzdol. Tako dospemo do druge prevozne ceste, ki se je držimo jugozahodno, torej desno, navzdol do planine Hintere Esterbergalm. Od tod je do planine Esterbergalm, ki nas privlačno vabi na počitek (prib. 1h30min), le še streljaj daleč. Nekaj sto metrov zahodno začnemo vzpon prek gozdnatega severnega pobočja Wanka. Kasneje vijuga pot blizu severnega hrbta predvrha navzgor in nazadnje dospemo prek severnega grebena do Wanka, kjer stoji tudi istoimenska koča Wankhaus. Tu je razgled enostavno enkraten!
Alternativno se lahko pri planini Esterbergalm držimo leve in se povzpnemo na Wank prek vzhodnega pobočja. (WK2 in WK4, 1h30min).
Od koče Wankhaus se lahko z vzpenjačo Wankbahn udobno pripeljemo do Garmisch-Partenkirchna. Pešpot pelje mimo koč Eckenhütte in Gamshütte po stezi skozi gozd prib. 2h navzdol do Garmischa.
V Garmisch-Partenkirchnu se držimo vzhoda in se peš ali s vzpenjačo Wankbahn povzpnemo na Wank.
(Michael Kleider, Christina Schwann, OeAV)

Pokrajina Werdenfels je svoje ime dobila po gradu Werdenfels, zgrajenem v 12. stoletju, ki se nahaja v dolini Loisach, severno od Garmisch-Partenkirchna. L. 1249 je Schweicker von Mindelheim grad z graščinami in z vsemi posestmi prodal brižinskemu knezoškofu. Zemljišče je iz gradu upravljal oskrbnik knezoškofa. Nemška državna „Knezoškofovska brižinska grofija Werdenfels“ je vse do razlastitve s strani bavarske države (sekularizacija leta 1803) ostala v lasti Brižin (Freisinga-op.prev.), grad pa je v 17. stoletju propadel. V 18. stoletju so njene kamne uporabili za gradnjo farne cerkve v Garmischu. Oba kraja, Garmisch in Partenkirchen sta v visokem srednjem veku doživela svoj prvi gospodarski razcvet. Bogatejši Partenkirchen je bil počivališče („Rottstation“) v trgovskem prometu na poti v Italijo in iz nje, in je ležal ob prometni cesti Rottstraße Benetke-Augsburg („Rott“ je izraz za Združenje meščanskih prevoznikov). Garmisch je bil središče splavarstva. Takrat so po reki Loisach prevažali pomembno blago, npr. les, kredo, apno in gips. Med 30-letno vojno je s propadom trgovine z Italijo prek prelaza Brenner minilo tudi obdobje blaginje v werdenfelski pokrajini. Prebivalcem teh krajev ni prizanesla niti kuga (l. 1633). Do ponovnega gospodarskega razcveta je spet prišlo l. 1889, ko je bila vzpostavljena železniška povezava z Münchnom, ki je spet oživila turizem. Garmisch in Partenkirchen sta bila ločena trga (vsak od njiju je imel svoj lasten razvoj) vse do združitve v eno občino Garmisch-Partenkirchen leta 1935. Zdravilišče je postalo znamenito zaradi bližine najvišjega vrha Nemčije, Zugspitze (2.962m) in zimskošportnih olimpijskih objektov (tu so se l. 1936 odvijale zimske olimpijske igre). Kulturna ponudba v Garmisch-Partenkirchnu je velika: najsi gre za zdraviliške koncerte, kmečko gledališče, Dneve Richarda Straussa ali Festival vojaške godbe. Med ogleda vredne objekte v Partenkirchnu nedvomno sodi zaobljubna in božjepotna cerkev Sv. Antona, ki je bila zgrajena l. 1704. Štirje meščani so jo postavili v zahvalo za to, ker so bile Partenkirchnu prihranjene grozote špansko-avstrijske nasledstvene vojne. Prvotno zgradbo so med letoma 1738 in 1739 razširili in slikar Janez Evangelist Holzer je v cerkvi naslikal fresko, ki je že sama po sebi razlog za obisk te rokokojske cerkvice. Med najbolj znani mojstrovini narave v pokrajini Werdenfels sodita soteski Partnach in und Höllental v bližini Garmisch-Partenkirchna. Medtem ko je soteska Partnach (krajši pritok reke Loisach) ozka in deluje mračno, pa je soteska Höllental mnogolika in raztrgana. Tu je potok Hammerbach prodrl skozi skalo in ustvaril divjeromantično scenerijo. Na začetku 20. stoletja so v soteski uredili poti in predore, in jo tako napravili dostopno tudi za javnost.
(Michael Kleider)