V Kreuthu se krajši čas sprehajamo vzdolž magistralne ceste v smeri proti severu do mestne hiše. Tukaj, se na drugi strani ceste začne markirana pot za goro Hirschberg. Sprehajamo se stalno po lepem mešanem gozdu navzgor, dokler pri brvi čez potok ne pridemo do gozdne ceste, kateri krajši čas sledimo. Nekaj sto metrov od koče Gründhütte se pešpot odcepi levo in se nato hitro vzpne prek močvirnatega in ilovnatega sveta, dokler po poti ne pridemo na drugo stran dolinice in dospemo do gozdne ceste. Te se držimo do planine Rauheckalm navzgor (sedlo med predvrhom Rauheck in vzhodnim vrhom Hirschberg). Prečkamo ruševnato področje do severnega hrbta Hirschberga. Za krajši odsek se podamo navzdol (desno, proti severu) do koče Hirschberghaus. S hrbta se lahko usmerimo levo in v nekaj minutah (pribl. 20min) opravimo vzpon na Hirschberggipfel, kjer se nam ponuja čudovita panorama, tudi na preostanek poti naše dnevne etape.
Ker z gore Hirschberg ni direktne poti za sedlo Almsattel pri planini Schwarztennalm, se moramo vrniti na planino Rauheckalm. Tu se razcepi ožja steza, ki se zlagoma spušča vzdolž pobočja pod vrhom Hirschberg do planine Weidbergalm. Pri planini se prične pot, ki pelje navzdol do širokega sedla. Tu zavijemo desno. Pot pelje na sedlo Almsattel pri planšariji Schwarztennalm. Planšarija Schwarztennalm je v obratovanju (prenočiti ni mogoče, na voljo pa je preprosta bavarska kuhinja).
V dolini zavijemo levo (proti jugu), dokler se nekaj sto metrov naprej, malo preden dospemo do planšarije Schwarztennalm, ne usmerimo po gozdni cesti desno navzgor (kažipot za Seekarkreuz / kočo Lenggrieser Hütte). Kmalu zapustimo pot, ki pelje do slapa Gurnbach-Wasserfall in se peš sprehajamo po poti naprej, najprej skozi gozd in nato prek planine (paziti je treba na pot in markacijo, ker sta občasno nejasni) do planine Raualm. Tu začne pot čez planino, ki pelje na sedlo med Brandkopfom in Seekarkreuzom.
Zložno nadaljujemo po pešpoti levo prek travnatega grebena do Seekarkreuza (1601m). Naprej hodimo vzdolž grebena do naslednjega sedla navzdol in nato po dobro označeni poti desno (severozahodno) navzdol skozi gozd do koče Lenggrieser Hütte (ob torkih zaprto). Od koče pelje steza v smeri proti severu naprej do planine Seekaralm, tu se držimo leve, gremo skozi gozd naprej navzdol do planine Stickelalm. Tu se držimo leve v smeri proti zahodu in sledimo gozdni cesti, nato pa po prevozni cesti navzven iz doline proti Lenggriesu.

Iz Lenggrieas hodimo vzdolž potoka Hirschbaches v dolino in zavijemo na koncu le-te desno proti koči Lenggrieser Hütte.
(Michael Kleider, Martin Scheib, DAV-Tegernsee)

Z vrha Hirschberga (pa tudi z vrha Vorgipfla, do katerega imamo s koče Hirschberghaus 5 minut hoda), dobimo kratek vpogled v kulturno krajino doline Tegernsee, ki jo je ustvaril manjši tukajšnji ledenik (ledenik Tegernsee). Ker iz Centralnih Alp ni prineslo prav veliko materiala, je čelo ledenika prav na obrobju Alp pri Gmundu ustvarilo moreno - ki pa ne leži daleč v predalpskem svetu, kakor morene jezer Ammersee in Starnbergersee. Na področju jezer Tegernsee – Schliersee se molasi, helvetikumu in flišu pridružijo še alpinski apnenci iz dobe triasa in jure. Ti trdi, svetli apnenci, ki so v mezozoiku nastali kot sedimenti v plitvih morjih, tvorijo bolj strme skalnate stene gora ob jezerih Tegernsee oz. Schliesersee. Medtem, ko na vrhu vzpetine Hirschberg stojimo še na triasnih kamninah, pa se jim na severu pridruži področje z jurskimi apnenci. Zatem se pogorje z zaobljenimi oblikami flišnih področij (fliš: debele menjajoče se plasti iz gline in peska, ki so kot mehke sedimentne plasti v globokih morjih nastale v obdobjih krede in terciarja) in z ozkim pasom helvetikuma (helvetikum: mehki sedimenti iz obdobja krede) spusti v predalpski svet. Tam se mu priključi molasno področje. »Molasa« je izraz, katerega dobesedni pomen je „mehka kamenina“. To so sedimenti, ki so jih med orogenezo odlomile dvigajoče se osnove Alp in so jih nato reke prenesle v globoka sedimentacijska korita. Tukaj se je material postopoma strdil in tako so nastali konglomerati in peščenjaki. Tako si torej lahko razložimo kontrastne oblike pokrajine (strme skalne stene /zaobljene pokrajinske oblike), ko trdi apnenci na severu nenadoma preidejo v pretežno mehke, hitro preperevajoče kamnine fliša, helvetikuma in molase. Preden reka Isar zapusti gore, teče skozi Isarski kot (Isarwinkel). Osrednji kraj te široke doline je Lenggries. Joseph Friedrich Lentner (ki je po naročilu bavarskega kronskega princa in kasnejšega kralja Maksimilijana II. v letih 1846-1851 potoval po Bavarskem, in zanj vodil oz. zapisoval etnografsko „inventuro“ dežele), o dolini Isarja pravi: „Prijazna, dobro pozidana prednja dolina, ki sega do spodnjega Lenggriesa, s čudovito lepo planoto (..). Lenggries dostojanstveno in udobno počiva na širokem prodnatem rečnem koritu.“ V nadaljevanju Lentner opisuje prebivalce in njihove hiše: „Na bregovih Isarja živijo postavni, lepi, visokorasli in lepo grajeni ljudje. Obrazi s pravilnimi potezami, moški privlačnejši od žensk, gibčni, močni in vzdržljivi…V vaseh, pa tudi v individualnih naseljih stoje povečini lepe, nadvse čiste, z vsem „visokogorskim lišpom“ opremljene hiše.“ Potem, ko so iz njega napravili raj za smučarje in pohodnike, Lenggries z okolico zagotovo ni več tako prijeten in domačen kot nekdaj, ostale pa so lepe slike na fasadah zasebnih hiš in javnih poslopjih.
(Michael Kleider, Martin Scheib, DAV – Planinska zveza Nemčije-sekcija Tegernsee)