Z območja Suttna, po prečkanju neopaznega Rottacha, sledimo kažipotom za Risserkogel. Na začetku pelje pot vzdolž asfaltirane ceste skozi gozd navzgor. Po prib. 15 minutah se pot odcepi levo v smeri proti planini Sieblialm. Nad planino Riedereckalm, ki jo dosežemo v kratkem, postane viden ploščati apnenčasti greben Blankensteina in za njim se odpira pogled na greben do Risserkogla.
Dospemo do travnate kotline v dolini močvirnatega jezera Riederecksee. Tu se nahaja znamenje, ki spominja na nesrečo zaradi snežnega plazu iz leta 50. Sedaj nas čaka vzpon na sedlo med Blankensteinom in Risserkoglom in nato vzpon do grebena Risserkogel. Ko smo dospeli do grebena, zavijemo levo v smeri proti vrhu (čeprav pot je deloma zavarovana, je prehodna brez težav). Malo pod vrhom zavijemo desno po stezi proti vulkanskemu stožcu, katere se tudi držimo. Pri naslednjem sedlu (prib. 1.600 m) sledimo kažipotom za Kreuth.
Iz Gruberecka sledimo stezi v smeri proti severu navzdol. Levo se odcepi pot v gozd, ki se je tudi držimo, dokler kasneje ne dospemo do gozdne ceste, ovinke katere lahko režemo po markirani stezi skozi gozd. Na koncu hodimo neposredno po gozdni cesti prek četrti Riedlerna v kraj Kreuth.
Iz Kreutha prečkamo kamniti most prek potoka Weißach in sledimo kažipotom v smeri proti Risserkoglu. Do grebena pridemo mimo globeli in nato zavijemo desno. Naslednja točka na grebenu je Grubereck (1664 m). Hodimo naprej po razglednem grebenu vse do malo pod vrhom Risserkogla, kjer nas razcep pelje do sedla pod Blankensteinom (ploščati apnenčasti greben). Naprej po grebenu se lahko odločimo za vzpon na Risserkogel (lahka zavarovana pot).
(Michael Kleider, Martin Scheib, DAV-Tegernsee)

Kakšnih 10 km iz naselja Kreuth leži na zelo dostopnem kraju znamenito jezero Tegernsee. Dolgo je 6,5km, široko do 2,5km in globoko 70m, obdajajo ga gozdovi in venec gorskih vrhov. Njegovemu nastanku je botroval manjši tukajšnji ledenik (ledenik Tegernsee), ki je zaradi svoje kratkosti prav na obrobju Alp zapustil ledeniško moreno. V benediktinskem samostanu Tegernsee, ki so ga ustanovili leta 746, so si prizadevali, da bi poselili celotno pokrajino Tegernsee. „Bavarska ne premore samostana, ki bi se tako vrasel v svetovnozgodovinski prostor in se tako napajal iz nemškega duhovnega življenja, kot prav Tegernsee. Ko pripovedujemo njegovo zgodovino, to pomeni, da razkrivamo nastanek bavarske kulture kot take.“ (Virgil Redlich). Velikodušna darila cesarjev in kraljev se je pomemben samostan odkupil z vračilom v naravi in plačili, v številnih vojnih pohodih pa je moral vpoklicati svoje vazale. Menihi so pokrajino kultivirali, ukvarjali so se s poljedelstvom in živinorejo, umetniško in kulturno življenje v samostanu pa je bilo na zavidljivo visoki ravni. Naj omenimo kot primer: v samostanskih delavnicah so na prehodu tisočletja izdelovali steklena okna za augsburško katedralo, v 11. stol. se je v tukajšnji srednjeveški knjigoveznici razvil znani „elinški slog“, samostanska knjižnica pa je ob koncu srednjega veka obsegala preko 2000 rokopisov in 4000 inkunabul. To je naziv za latinske prvotiske, ki predstavljajo najstarejše (ca. 1450-1500) natisnjene knjige, tiskane s posamičnimi kovinskimi črkami. V poročilih iz tega časa se prvič omenja ljudska šola (1301) v samostanu, menihom iz Tegernseeja pa gre zasluga tudi za ustanovitev Cerkve Sv. Petra (St. Peterskirche) v Münchnu (1050-1055, še preden je bil 100 let kasneje Tegernsee proglašen za mesto). Tako je ostal samostan Tegernsee vse do sekularizacije leta 1803 (sprememba cerkvenega premoženja v posvetno, državno; razlastitev) več kot tisoč let center kulture in znanosti. L. 1817 je bavarski kralj Maksimilijan I. opuščeni samostan kupil in dal samostansko poslopje preurediti v poletno rezidenco, kar je kraju Tegernsee prineslo prepoznavnost in zato pritegnilo veliko obiskovalcev, med njimi tudi pisateljev in umetnikov. Samostan Tegernsee je kultiviral tudi področje občine Kreuth. V njegovi lasti so bili gozdovi, planšarije, domačije in kapelice v dolini Weißachtal. Samostan je že takrat izkoriščal žveplene vrelce iz kraja Wildbad Kreuth. Družina Wittelsbach je v 19. stol. zahtevala vrnitev doline Weißachtal. Leta 1818 je kralj Maksimilijan I. Joseph kupil kraja Kreuth in Wildbad Kreuth tukaj zgradil zdraviliški dom, ki danes ne obratuje več. Oktobra in novembra se v številnih krajih Zgornje Bavarske vrstijo slavnostni sprevodi v čast sv. Lenarta (St. Leonhard), zaščitnika doma, hleva in kmetov. Slavnostno „Ježo v čast sv. Lenarta“ („Leonhardiritt“) z žegnanjem konj pa imajo tudi v Kreuthu.
(Michael Kleider, Martin Scheib, DAV – Planinska zveza Nemčije-sekcija Tegernsee)