Od koče Spitzsteinhaus sledi Via Alpina gozdni cesti v smeri proti jugozahodu, mimo planine Goglalm do Erlerberga (sprehajalna pot čez planino Goglam je lepša, ta se kasneje spet priključi gozdni cesti za Erlerberg). Držimo se desne in mimo votivnega stebra prispemo do razpotja, kjer se v levo odcepi kolovoz v smeri proti jugozahodu. Kmalu za tem preide le-ta v pešpot ter vodi čez travnike in gozd do zgornje in spodnje doline Ober- und Untersteigental. Iz zgornje doline Obersteigental nadaljujemo po prevozni cesti, ki pelje do hiše pasijonskih iger Erl. Erl je zaslovel predsvem zaradi pasijonskih iger, poleg tega pa se v Erlu vsako leto, julija, odvija tirolski festival, kje igrajo predvsem klasično glasbo.
V Erlu sledimo poti na levo, v smeri proti jugu, in smerokazu za Blauen Quelle (modri studenec). V četrti Mühlgrabna prečkamo pri stari carinarnici reko Inn in s tem tudi nemško-avstrijsko mejo. V smeri proti zahodu prečkamo avtocesto in sledimo krajši odsek njenemu poteku (kolesarska pot doline Inntal - Radwanderweg Inntal). Nato prečkamo še potok Auerbach in kmalu po mostu zavijemo desno ter krajši čas sledimo strugi potoka, nato pa vzdolž železniških tirnic zavijemo levo in dospemo do železniške postaje in središča naselja Oberaudorf.
Iz Oberaudorfa prečkamo pri carinarnici reko Inn in sledimo poti za Blauen Quelle –Mühlgraben – dolina Steigental - Anzing ter navzgor do parkirišča Steinbeißried. Od tod se držimo desne po poti čez planino Goglalm in do koče Spitzsteinhaus.
(Michael Kleider, Christina Schwann, OeAV)

Koča Spitzstein leži na območju avstrijske države, vendar z njo upravlja Planinska zveza Nemčije. Vključena je v projekt „Takšnega okusa so gore“, v okviru katerega v kočah planinskega društva po dostopnih cenah tržijo kakovostne izdelke gorskih kmetij. Tako spodbujajo regionalno gospodarstvo, skrajšajo pa se tudi prodajne poti. Medtem ko hribovski kmetje ohranjajo gorsko kulturno krajino in skrbijo zanjo, pa upravniki koč ponujajo kakovostno hrano. Med nadaljevanjem poti prispemo v občino Erl, ki leži ob vznožju vzpetine Kranzhorn na desnem bregu reke Inn. Ob prenovi cerkve l. 1980 so naleteli na najdbo, ki dokazuje, da je bil kraj naseljen že v dobi Rimljanov. Od tod tudi izpeljanka imena Erl - „praedium Aurelianum“ -, kar pomeni „Avrelijevo posestvo“. Zaradi njegove obmejne lege so usodo kraja krojile številne vojne. V letih 1703 in 1809 je bilo naselje požgano do tal. Tradicija pasijonskih iger (igre o trpljenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih) se je v Erlu pričela l. 1613 in sega nazaj do zaobljube v času kuge. Erl je tako najstarejši kraj, kjer uprizarjajo pasijonske igre. L. 1951 so nanovo zgradili gledališko hišo, kjer uprizarjajo te igre (prvo gledališče je zgorelo l. 1933), kjer je prostora za 1500 gledalcev; cerkev je prvi, gledališče pa druga znamenitost kraja. Razen pasijonskih iger, ki jih uprizorijo vsakih šest let (naslednje bodo od maja do oktobra 2008), v stavbi prirejajo tudi koncerte. Tu se npr. odvija vsakoletni „Tirolski festival Erl“ (naslednji termin bo julija 2005).
Silni ledenik Inn je v ledeni dobi izvotlil široko dolino reke Inn, t.i. koritasto dolino, in s tem vtisnil pečattopografiji pokrajine. Dolina reke Inn ima za seboj pestro zgodovino. Že v dobi Rimljanov je skozi dolino reke Inn peljala pomembna trgovska pot, ki je povezovala mesti Augsburg in Brenner. O pomenu te trgovske pot skozi stoletja še danes pričajo številni dvorci in razvaline. Ker so imele vodne mase Inna prej močne okljuke proti dolini, je obstajala bojazen, da bi reka poplavila, zato se niso naseljevali neposredno ob njenem obrežju. Inn so uravnali in spravili v trdno rečno korito šele v 19. stoletju. Oberaudorf obdajajo gorovja Kaisergebirge, Brünnstein, Wildbarren in Spitzstein, in je s svojimi 4600 prebivalci osrednji kraj zgornje bavarske doline Inna. Kraj, ki je danes pomembno klimatsko zdravilišče in zimskošportno središče, so l. 1850 odkrili kot (svežino poletja“, in je z železniško povezavo (proga Rosenheim – Kufstein) l. 1857 dobil idealne pogoje za razvoj turizma. Münchenski slikarji so tukaj v preteklosti iskali romantične gorske motive. Tudi etnografi so v 19. stol. obiskali dolino Inna in gorovje ob njej, ker je tukaj živel do takrat komaj znan tip ljudi, ki je bil primeren za njihove raziskave: planšarice, lovci, divji lovci, drvarji in gorski kmetje.
(Michael Kleider)