Od koče gremo do sedla Med Stoli po poti, ki vodi na vrh Stola, Veliki Stol (2236 m). Sedlo dosežemo v 5 minutah in se znajdemo na križišču poti. Leva pot nas popelje na Veliki Stol, ki ga lahko obiščemo, saj je oddaljen le 10 minut hoje, Via Alpina pa gre naravnost. Tod naprej sledimo zeleno- rdeče-belim markacijam, ki pomenijo, da pot pelje čez državno mejo. Znajdemo se nad mogočno visokogorsko krnico Mel, ki leži med Stolom in grebenom Belščice. Pot se začne ob desni strani pod Orličjem spuščati v krnico, nato preči strmo melišče in se v ključih po melišču spusti v dno krnice. Od tod naprej se spuščamo med kamnitimi balvani do križišča. 1h 10min. Napisi nas opozorijo, da se v levo odcepi pot na sedlo Belščica in naprej do Celovške koče (Avstrija), mi pa gremo naravnost in se spustimo v, z rušjem poraščeno, dolino V Kožnah do razcepa poti, kar nam vzame 10 min. Markacije so sedaj že brez zelenega obroča. Tukaj moramo biti posebej pozorni, saj obe poti peljeta na Zelenico. Uberemo jo lahko po levi varianti, ki ima sicer manj vzponov in spustov, in nas privede do nekdanjega Doma na Zelenici, ki je pred leti pogorel, potem se pač moramo vrniti po dolini do Koče pri izviru Završnice, na poti proti Završnici. Ta pot je tudi bolj razgledna. Via Alpina pa gre v križišču v desno, med rušjem preči dolino V Kužnah in opuščeno planino Za Šijo, ter se vzpne na sedlo Šija (1693 m). 30 min. S sedla nadaljujemo naprej proti vzhodu in se spustimo na Smokuško planino do Koče pri izviru Završnice. S sedla 45 minut. S Prešernove koče do sem porabimo 2h 30min. Zelenica (leži približno na višini 1500 m) je alpska dolina, ki poteka proti Ljubelju. V zimskem času so tukaj urejena smučišča. Najlažje je dostopna z mejnega prehoda Ljubelj, od koder se lahko pozimi pripeljemo s smučarsko žičnico. Od koče nadaljujemo pot proti jugu čez Smokuško planino. Ko jo prečimo, se skozi gozd po zložni poti spuščamo proti dolini Završnice. Na naši desni so strma pobočja Srednjega vrha (1796 m), na katerega nasprotni strani smo bili na sedlu Šija. Po približno 25 minutah pridemo do križišča, kjer gre pot naprej po dolini proti vasi Žirovnica. Via Alpina pa se usmeri čez grapo v levo in nas v loku privede do vznožja strmega žleba. Sedaj nas čaka strm vzpon po žlebu navzgor, ki nas privede na greben, po katerem gremo v levo in v nekaj minutah dosežemo Roblekov dom na Begunjščici (1657 m). Od križišča se vzpenjamo 1h 20 min, od planinskega doma Iskra pa smo porabili 1h 45min. Roblekov dom na Begunjščici stoji na razglednem robu zahodnega grebena Begunjščice (2060 m).

Vir: Dobnik, Jože. (1998). Slovenska planinska pot. Planinski vodnik. Založba: PZS. Klinar, Stanko. (1997). Karavanke. Planinski vodnik. Založba: PZS. Atlas Slovenije. (1996) 3. izpopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS). Karavanke. (1995). 1:50.000. GZS. Ljubljana: Planinska založba (PZS), št. 149. Gorenjska. (1998). Izletniška karta. 1:50.000. Ljubljana: GZS.
(Peter Šilak)

Karavanke so okoli 100 km dolgo in ozko gorovje na meji z Avstrijo. O izvoru imena obstaja več razlag. Prvič naj bi se ime Caravancas mons pojavilo že v 1. st. po Kristusu, in sicer pri aleksandrijskem geografu Klavdiju Ptolemeju, ki je z njim označil celoten gorski pas med Dravo in Savo. Po drugi razlagi bi naj bilo ime keltskega izvora in bi naj pomenilo ‘skalnati travniki’, po tretji pa ‘košuta’; v potrditev te teze pa je tudi ime mogočne gorske skupine, ki se pne v osrednjem delu. So mlado in močno nagubano gorovje z razgibanim reliefom, ki je posledica pestre kamninske zgradbe, tektonike in ledeniškega preoblikovanja. Najvišji vrhovi so apnenčasti, sicer pa se prepustne karbonatne kamnine prepletajo z neprepustnimi silikatnimi kamninami. Severna pobočja so strma in skalnata, južna pa travnata in položnejša. Manjše reke tečejo vzporedno s slemenitvijo, največje pa so prečno prebile apnenčaste grebene in tako ustvarile ozke doline. Večji del je pokrit z gozdom. Redka naselja so na vznožju in v ozkih dolinah, višje segajo le zaselki in samotne kmetije. Rudna nahajališča (železo, svinec, cink) in vodni viri so povzročili zgoden razvoj rudarstva in industrije. Nekoč razvito planinsko pašništvo nazaduje, vse večji pomen pa dobivajo rekreacijske in turistične dejavnosti.
Roblekov dom stoji na zahodnem grebenu Begunjščice, ki je dobila ime po Begunjah, naselju tik pod obronki Karavank. V njem je tovarna športnega orodja in opreme Elan, ki je zaslovela po vrhunskih smučeh. Med ljubitelji narodno-zabavne glasbe pa so Begunje znane kot domovanje ansambla Avsenikov, ki je najpopularnejša tovrstna glasbena zasedba v Sloveniji. Brata Slavko in Vilko Avsenik veljata za utemeljitelja te glasbene zvrsti, pri kateri ne smejo manjkati harmonika, klarinet, trobenta, kitara, bariton in vokal. Ansambel deluje že od leta 1954, v zadnjih letih le še občasno. V tem času so posneli več kot 600 skladb in več kot 50 albumov, od katerih je bil en diamanten, en platinast in 31 zlatih. Dobili so tudi evropskega glasbenega oskarja (leta 1971) ter vrsto drugih priznanj. Veliko Avsenikovih valčkov in polk je ponarodelih: Na Golici; Slovenija, od kod lepote tvoje; Prelepa Gorenjska; Tam, kjer murke cveto; Planica. Popularnost Avsenikov je močno presegla slovenske meje; njihovi ljubitelji so zlasti v nemško govorečih evropskih državah. Kot posodobljena vokalno-instrumentalna različica slovenskega ljudskega muzikantstva ima ansambel doma in po svetu veliko posnemovalcev.
Bibliografija: http://www.avsenik-sp.si/si-main.html

(Mimi Urbanc)