V Ruhpldingu gre pot naprej proti severu, mimo župnijske cerkve in nato proti jugozahodu položno navzgor do Hinterreita. Tu ponovno sledimo prevozni cesti, ki se konča v Eggu. Tukaj se prične pešpot, ki pelje zahodno navzgor na obronek Strohnschneid. Po prečkanju Strohnschneida, nadaljuje pot proti severu pod steno Poschinger Wand ter vse do združitve s potjo s planine Farnbödenalm. Nato nadaljujemo proti zahodu do planine Fellnalm in čez vzhodno pobočje v ostrih ovinkih na vrh Hochfellna, kjer stoji majhna kapelica. Nekoliko pod vrhom stojita koča Hochfellnhaus (vnaprejšnja rezervacija prenočišča je nujno potrebna) in zgornja postaja vzpenjače (približno 3 ure 15 minut). Od vrha pelje pot najprej proti zahodu in se nato spušča navzdol čez južni greben.
Na vzhodu obhodimo zelo strm del grebena, nato pa Via Alpina sledi poti čez Thoraukopf (1.461m) do steze, ki prihaja iz planine Thoraualm. Tu se usmerimo desno proti severu (kažipot za Eschlmoos) in sledimo poti skozi gozd navzdol. Po večkratnem prečkanju potoka in Weißgrabna dospemo do planinske poti. Te se držimo zahodno navzdol do odcepa pešpoti z oznakami "Hochgern", ki pelje do planine Hinteralm. Tu se pot znova usmeri proti jugu navzgor in pri odcepu desno (levo: odcep za Ruhpolding) ter dospe do planin Bischofsfellnalmen. Tu se po stezi usmerimo proti zahodu, dokler ne pridemo do poti s številnimi serpentinami, ki pelje na Hochgern (približno 3 ure).
Z vrha Hochgerna vodi pot, ki je ni mogoče prezreti, do koče Hochgernhaus. Od koče Hochgernhaus nadaljujemo po prevozni poti navzdol do planine Agersgschendalm. Po gozdni cesti končno dospemo do Marquartsteina.
(Michael Kleider, Christina Schwann, OeAV)

Ker je bavarski kralj Maksimilijan II hotel videti gore, se je leta 1858 podal na pettedensko potovanje - od Lindaua pri Bodenskem jezeru do Berchtesgadna. Po poti je preplezal vrhove kot so Grünten, Wendelstein ali Riesenberg, in obiskal vasi, dvorce in znamenitosti. Po poti Maximiliansweg, ustanovljeni leta 1991, se pohodnik poda po sledeh kralja in njegovega spremstva ter sledi tudi transverzali Europäischer Fernwanderweg E4.
Via Alpina na dveh etapah uporablja zgoraj omenjeni transverzali in omogoči prečkanje najbolj priljubljenih razglednih točk Chiemgauerskih Alp, Hochfellna in Hochgerna. Oba vrhova razkrivata veličasten pogled na alpsko verigo (gorovja Hagen- in Tennengebirge, Dachstein, Tauern, Zillertalske Alpen, Watzmann), bavarsko visoko planoto in na krajino Innviertel; ob zelo jasnih dneh je mogoče uzreti celo krajino Böhmerwalda.
Koča Hochfellnhaus (1.664 m), neposredno pod vrhom Hochfelln, je najvišje ležeča koča v Chiemgau, odprta je tekom vsega leta, a ne nudi prenočitve. Posebnost tega predela Alp so miniaturne kapelice, ki se nahajajo na številnih vrhovih, kot na primer na vrhovih Hochgern, Geigelstein ali Spitzstein.
Chiemgauerske Alpe, ki stojijo med Saalachom in reko Inn ter na jugu mejijo na gorovje Kaisergebirge in na Berchtesgadenerske Alpe, so posejane pretežno s planinami in gozdovi s svetlimi skalami. Temno, z gozdom poraščeno gorovje (Helmuth Zebhauser), velja pri botanikih za cvetlični raj.
Zadnja ledena doba je močno preoblikovala gorski relief. Ledeniki so pooblili mehke flišne gore in jih spremenili v griče; Sonntagshorn (na njenem vrhu poteka državna meja) je s 1.961 metri najvišja vzpetina na chiemgauerskem območju in zelo priljubljena plezalska gora. Druge priče ledeniškega obstoja so koritaste doline, morenske skupine (ki so še danes zasledljive v obliki gričevnatih verig na območju), ter tudi jezera in močvirja predalpskega območja. Na koncu ledene dobe je odtaljena voda ledenikov napolnila izdolbljene kotanje za čelnimi morenami – ledeniki so pred seboj odrivali in kopičili mogočne mase grušča – tako je na primer nastalo „bavarsko morje“ – jezero Chiemsee. Na jugu se je jezero zaradi kopnenja že v mnogih območjih porazgubilo, nekdaj pa je segalo vse do Marquartsteina.
(Michael Kleider)