Iz Unkna sledimo poti št. 21 proti zahodu, ta se kmalu po cerkvi odcepi desno s ceste. Pešpot pelje čez polja položno navzgor in poteka kasneje vzdolž gozdnega roba. Po prvem odcepu se držimo leve in nadaljujemo položno navzgor. Sledimo poti, ki zavije v gozd in poteka vse do združitve z drugo potjo, ki prihaja z desne. Od tod dalje postaja pot strmejša. Malo po votivnem stebru zavijemo desno in sledimo poti navzgor, dokler ne dospemo do gozdne ceste. Tu se držimo desne. Po treh ovinkih zavije stezica ponovno desno navkreber v gozd. Le-tej sledimo skozi gozdnato območje strmo navzgor, dokler ne prečkamo potoka. Pot poteka neposredno ob slapu navzgor, dokler se gozd ne razredči in se pred nami odpre planinski svet Hölzkaserja.
Pri zgornji planšarski koči se pot razveji. Desna pelje do Wetterkreuza in naprej do planine Oberen Hölzalm. Leva pelje naravnost do planine Oberen Hölzalm in tej sledi tudi sama Via Alpina. Tu nas čaka manjši vzpon na Peitingköpfl (1.720m). Nad sotesko prispemo v visokoplaninski svet, kjer postane pešpot širša in se spremeni v kolovoz. Pri majhni kapelici na planini Hochalm se držimo leve in se prek planinskega sveta, mimo številnih planšarskih zgradb, spustimo v čudovito dolino Heutal (približno 5 ur). Po krajšem delu vzdolž ceste, zavije Via Alpina kmalu na desno proti severu v dolino Fischbachtal. Pot sledi toku potoka Fischbach, ki očara s čudovito lego. Vodi mimo Fischbachfalla in mimo avstrijsko-nemške meje, in celo mimo slapa Staubfall. Doživetje, ki mu ni para! Slednjič se pot nadaljuje navzdol. Pri propadajoči planšariji Fischbachalm pridemo po pešpoti prek mosta do Laubaua. Mimo Holzknechtmuseum – muzeja drvarjev - in vzdolž Weißen Traun prispemo do Fuchsau, Grashofa in nazadnje do Ruhpoldinga (približno 3 ure 30 minut od doline Heutal).
(Michael Kleider, Christina Schwann, OeAV)

Ena izmed najzanimivejših cerkva zgornje Bavarske je župnijska cerkev Sv. Georga, ki stoji na gori Krichbichlu (kjer je že v 11. stoletju stala v dokumentih omenjena cerkev) v Ruhpoldingu. Posvečena je bila leta 1754, po približno 20-letni gradnji. Dvorni stavbenik Johann Baptist Gunezrheiner je obdržal zunanjo fasado, notranjost cerkve pa nas povsem prevzame z mogočnostjo svoje svetlikajoče se, z zlatom prevlečene rokokojske notranje opreme in čudovitih, iz lesa izrezljanih svetih podob.
Najlepša je leva stran prižnice, ki na Bavarskem nima primerjave. Zlato ohišje desnega stranskega oltarja skriva skulpturo visoke umetniške vrednosti, romansko Madono iz 12. stoletja, ki so jo ponovno odkrili šele leta 1655. Izdelovalec in izvor podobe sta neznana.
Obiska vreden je tudi muzej drvarjev Holzknechtmuseum v Laubachu: na velikem odprtem prostoru so delno transportirali, delno rekonstruirali bivališča drvarjev iz bližnjih gozdov. "Holzknecht" oz. drvar (danes "Forstwirt"oz. gozdarski inženir) je izvajal samostojni poklic, ki je bil tesno povezan s solinsko dejavnostjo v Traunsteinu (1619-1912), ki je zahtevala velike količine drvi.
Gozdarstvo je bilo vse do konca 19. stoletja v dolini najpomembnejši vir dohodka. Težko delo drvarjev je prikazano s predstavitvijo tedanjih delovnih in življenjskih pogojev (staro orodje, predstavitve na magnetofonih in prikaz različnih naprav, izmenjavajoče se posebne razstave, ipd. )
Občinsko območje Ruhpoldinga – s svojimi 148 kvadratnimi kilometri je četrta največja občina Bavarske – se ponaša z nadpovprečno gozdnatostjo (52,5% celotnega občinskega območja). Srednje visoke lege občine (središče leži na 690 metrih nadmorske višine) in klimatični dejavniki poskrbijo za redek pojav vlage in toplote. Ruhpolding je od 60. let dalje poznan kot priznano klimatsko zdravilišče.
(Michael Kleider & TV-Ruhpolding)