Sestop od koče Kärlingerhaus do St. Bartholomä čez Saugasse je dobro urejen, označen in priljubljen. Ta sicer vodi skozi celoten Narodni park Berchtesgaden. Pozimi je pot Saugasse zaradi pereče nevarnosti lavin neprehodna. Od koče Kärlingerhaus nadaljujemo po poti št. 412 proti severozahodu. Pri prvem odcepu se držimo leve za Ofenloch-odprtina pečice, čeprav zemljepisno ime nima nobene povezave s štedilnikom: „Ofen“ pomeni v tem primeru kraško luknjo. Pri vodnjaku propadle planšarske koče Oberlahner-Alm si lahko privoščimo zasluženi počitek. Na prihodnjem razcepu se lahko odločimo za pot št. 421 in težavni vzpon do pobočja Siegeretplatte (priporočen le pohodnikom z varno hojo brez vrtoglavice) in nazadnje za sestop v dolino Wimbachtal. Po Bartholomä nadaljujemo po poti št. 412 naravnost proti Saugasse. Malo za tem se prikaže 36 ozkih, odsekanih serpentin, po katerih se spustimo do Saugasse. Na koncu stoji markantno, nekoliko grobo vrezano razpelo, ki prav zaradi načina izdelave nosi ime „Foaster Herrgott“. Tu naletimo na zelo lep odsek poti skozi redko poraščen, skoraj neokrnjen bukov gozd, k nas po 30 minutah pripelje mimo koče Schrainbach-Holzstube. Lesena koča je služila nekoč kot zatočišče drvarjem. Malo pred koncem sestopa se pot usmeri čez potok Schrainbach in po nadaljnjem ovinku se pred nami odpre pogled na divji slap.
Končno dospemo do naplavnih površin St. Bartholomä, prečkamo mogočen stožčasti vrh in ponovno prispemo v civilizirani svet z gostilnami, privezi za plovila in cerkvijo. Vse to leži ob vznožju mogočne in osupljive, skoraj 2000m visoke vzhodne stene Watzmanna, ki je tudi najvišja skalnata stena vzhodnih Alp. Prvič jo je preplezal Johann Grill starejši. Baročna cerkev St. Bartholomä je bila posvečena 25.08.1134 in je s tem tudi najstarejša dokumentirana cerkev notranjega okrožja Berchtesgadnerjevega Lada. Prenočitev v koči DAV-a je namenjena le plezalcem vzhodne stene Watzmanna, mogoč pa je postanek v gostilni in v ribji prekajevalnici.
S čolnom lahko udobno prečkamo jezero Königssee in dospemo do občine Königssee.
Z jezera Königssee s čolnom dospemo do St. Bartholomäja, ki je tudi izhodiščna točka za vzpon do koče Kärlingerhaus.
(Susanne Schwab, Nationalparkverwaltung Berchtesgaden)

Na poti, ki vodi od koče Kärlingerhaus dalje, se nam razgled na jezero Königssee zakrije. Šele malo pred St.. Bartholomä se zeleno in mrlo jezero znova prikaže. Od južno ležečega otoka Christlieger naprej pripada jezero, skupne dolžine 8 km, največ 1.5 km širine in 214 m globine, območju Narodnega parka Berchtesgaden. Mogočen ledenik približne velikosti 1000 m je med ledeno dobo izdolbel današnjo dolino jezera Königssee in jo oblikoval v značilni U- obliki. Čelna morena ledenika je izdelala končni del, jezero pa je nastalo iz odtaljene ledeniške vode. Na koncu ledene dobe je čelna morena na severovzhodnem delu jezera Königssee, ki je nastala zaradi zadnjega ledeniškega prodiranja, ločila jezeri Obersee in Königssee.
Voda enega izmed najčistejših jezer v Nemčiji je pitna. Da bi lahko ohranili njeno visoko kakovost, odvajajo odpadne vode Saleta in St. Bartholomä po cevovodu v javno kanalizacijo. Čeprav je voda revna s hranilnimi snovmi, vseeno nudi življenjski prostor številnim vrstam rib: jezerski in potočni zlatovčici, jezerski in potočni postrvi, ščukam in ostrižem. Ker leži jezero Königssee v območju vzdrževalne cone narodnega parka, lahko tukaj nadaljujejo z izvajanjem tradicionalnih dejavnosti, kot sta plovba po jezeru in ribolov. Električne čolne, ki jih uporabljajo za plovbe po jezeru, so prvič uvedli leta 1909, in redno vozijo do sv. Bartholomä tekom vsega leta, razen ko jezero zaledeni. Postaja pri Saletu deluje od sredine aprila do sredine oktobra.
Cerkev St. Bartholomä je bila zgrajena leta 1134. Današnjo baročno obliko je dobila konec 17. stoletja in velja za simbol regije Berchtesgaden in narodnega parka.
Dežela ob jezeru Königssee in St. Bartholomä je bila dolga leta priljubljeno lovišče proštov in knežjih proštov regije Berchtesgaden, kasneje pa bavarskih knezov. O tem priča, na primer, „lovski“ dvorec na otoku St. Bartholomä. Poleg jelena in gamsa, ki obstajata danes v stabilnih združbah, so lovili predvsem rise, brkate sere in medvede in jih sčasoma popolnoma iztrebili. Ker pripada danes narodnemu parku celotno območje ob jezeru Königssee, je lov dovoljen le še v vzdrževalni coni in v kateri se lov izvaja izključno za urejanje staleža divjadi.
Krmljenje jelenjadi na St. Bartholomä je pravzaprav zimski kompromis. Živali se sicer ne smejo več zateči na alpsko prednožje (zaradi cest in naselij), kjer bi si lahko na območjih, ki niso prekrita s snegom, priskrbele krmo. Če pa bi med zimo ostale v gozdovih na višjih legah, bi zaradi pomanjkanja hrane povzročile visoko škodo zaradi objedanja in lupljenja drevesne skorje. Temu se je bilo mogoče izogniti s krmljenjem živali v zimskih mrežah.
(Susanne Schwab, Nationalparkverwaltung Berchtesgaden)