Od Koče na Golici (1582 m) se spustimo po klancu navzdol, mimo lovske koče, do odcepa poti na Planino pod Golico. Naša pot gre po južnih pobočjih po robu proti vzhodu. Hodimo čez majhne jase in skozi gozdičke, nakar dosežemo rob Golice, kjer se pobočja obrnejo na vzhodno stran. Sedaj se rahlo spuščamo po gozdnatem vzhodnem pobočju Golice do sedla Suha (1438 m). 30 min. Na sedlu Suha se v desno odcepi pot, ki pelje v dolino proti Planini pod Golico čez področje, imenovano Savske jame, mi pa se skozi gozd vzpnemo proti Ptičjemu vrhu (1550 m), ki ga zaobidemo. Pri tem prečimo travnati rob zahodnega pobočja in se skozi bukov gozd preusmerimo na vzhodno pobočje, kjer dosežemo sedlo Kočna (1469 m). 30 min. Sedlo Kočna povezuje Struško in Ptičji vrh in nam nudi lep pogled na Dravsko dolino na severni strani. Severna stran sedla je zelo prepadna! Veliko prikupnejša so južna pobočja Struške, kamor se sedaj usmerimo. S sedla nas čaka najprej vzpon po golem rebru proti jugu. Ko ga premagamo, se pot položi in usmeri čez južna pobočja, kjer se le počasi vzpenjamo. Prestopimo leseno ograjo, ki nas opozori, da smo na pašnem področju, kjer se pogosto pase živina. Po krajšem strmem vzponu smo pri planinskem stanu na Belski planini. Struška je sicer čokata gora med sedlom Kočna in sedlom Seča ali Medvedjak, katere najvišji vrh je Veliki vrh (1944 m). Struška je zelo bogata z alpsko floro. Deloma skozi gozd, večji del po travnikih, nadaljujemo pot po lepi poti po pobočju Struške navzgor. Nato se rahlo spustimo in smo na sedlu Seča, ki ga imenujejo tudi Medvedjak (1698 m). Sedlo je meja med skupino Stola in skupino Golice. Za prečenje Struške porabimo 1h 45 min. Na severno stran gre s sedla pot proti koči Stouhutte, mi pa se po strmini spustimo proti jugu do velikega kotla, imenovanega Rida, kjer se pridruži pot iz naselja Javorniški Rovt, ki gre skozi Medji dol. Naša pot gre še naprej proti jugu in se spet začne vzpenjati. Popelje nas na neizrazit Kamnitnik (1858 m), vrh nad Hrašensko planino. Sedaj smo na čudovitem grebenu Belščice, in po rahlo vzpenjajoči se poti bomo hodili po eni najlepših panoramskih poti v Sloveniji. Pot nas privede na Vajneževo sedlo (1972 m), nad katerim se dviga Vajnežev vrh (2104 m), najvišji vrh Belščice. 1h 30 min. Nadaljujemo po grebenu pod vrhom Potoškega Stola (2014 m), se malo spustimo, in nato po samem grebenu po deloma travnati in deloma kamniti, ter peščeni poti naprej. Hodimo po državni meji. Tako pridemo do razcepa poti, kjer se iz doline priključi strma pot iz Valvazorjevega doma. Še 20 minut bolj strmega vzpona in že smo pri Prešernovi koči na Stolu (2174 m), ki stoji tik pod vrhom Malega Stola. Etapa nam vzame 5h 30 min.

Vir: Dobnik, Jože; Slovenska planinska pot: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, 1998; Klinar, Stanko; Karavanke: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, 1997; Atlas Slovenije, 3. izpopolnjena in razširjena izdaja, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS), Ljubljana 1996; Karavanke, 1:50.000 GZS, Planinska založba PZS št. 149, Ljubljana 1995 Julijske Alpe – vzhodni del, 1:50.000 GZS, Planinska založba PZS, Ljubljana 2003 Gorenjska, izletniška karta1:50.000, GZS, Ljubljana 1998
(Peter Šilak)

Na pobočjih Golice so že zelo zgodaj kopali in predelovali železovo rudo; v Planini pod Golico, ki je tudi eno najstarejših naselij v Karavankah, so obstajale fužine že v 14. stoletju. Najbolj znano nahajališče so bile Savske jame, kjer so rudarjenje dokončno opustili šele leta 1907. Konec 15. stoletja se je zaradi oddaljenosti in slabe prometne povezanosti železarstvo premaknilo v dolino, na Jesenice, ki so se razvile v pomembno železarsko mesto s preko 13.000 prebivalci. Njegova proizvodnja je vedno temeljila na uvozu surovine, saj so bila nahajališča v bližini revna in so jih večinoma kmalu opustili. Poleg obratov jeklarne so pomembni kovinsko-predelovalna, kemična, tekstilna in živilska industrija ter gradbeništvo. Jesenice so pomembno obmejno mesto in prometno križišče na stiku gorenjske železnice (Ljubljana–Jesenice) in proge Rosenbach/Podrožca–Trieste/Trst. So pomembno gorenjsko izobraževalno, zdravstveno, kulturno in športno središče.
Prešernova koča (2174 m) je najvišje ležeča koča v Karavankah. Zato – pa tudi zaradi razgleda – jo imenujejo “kraljica karavanških koč”. Koča in najvišja gora v Karavankah, Stol (2236 m), sta povezani z začetki organiziranega gorništva na Slovenskem. Na ozemlju današnje Slovenije je od leta 1874 delovala Kranjska podružnica Nemško-Avstrijskega planinskega društva, ki je vneto gradila koče in poti ter jih opremljala z nemškimi napisi. Nemška podoba gora je žalostila narodno zavedne Slovence; med drugim tudi tri mlade hribolazce, ki so leta 1892, sedeč na vrhu Stola, sklenili, da si bodo prizadevali za ustanovitev slovenskega društva. Leto kasneje, to je leta 1893 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, ki se je pozneje preoblikovalo v Planinsko zvezo Slovenije (http://www.pzs.si/), najbolj množično organizacijo v Sloveniji.
Koča pod Stolom, zgrajena leta 1909, nosi ime po največjem slovenskem pesniku Francetu Prešernu (1800—1849), ki se je rodil na vznožju Stola v vasi Vrba. V slovensko pesništvo je vnesel duhovno-estetski svet evropske romantike in uvedel romanske oblike (sonet, tercino, stanco, gloso). Njegovo pesniško udejstvovanje se ujema z začetki narodnega preporoda. V svojih pesmih ni sanjal le o vzponu lastnega naroda, pač pa tudi o slogi in bratstvu med narodi, o svobodi za vse ljudi, ne glede na njihovo pripadnost. Njegova politična pesem “Zdravljica”, ki je bila prvič objavljena v revolucionarnem letu 1848, je himna samostojne slovenske države, njegov portret pa je upodobljen na bankovcu za 1000 tolarjev.
Bibliografija: http://www.preseren.net/slo/default.asp Rjazancev, A. (1997). Od fužin do železarne. Jesenice.

(Mimi Urbanc)