Od koče Arthurhaus pelje široka pešpot proti zahodu ter naprej do koče Erichhütte. Pot se kmalu spremeni v ozko stezo, ki na približno vedno enaki višini vijuga pod mogočno steno Mandlwand. V kratkem dospemo do planšarske koče Mitterbergalm, ki obratuje in zvabi na počitek. Nadaljujemo po redkem mešanem gozdu, poraščenem s smrekami, macesni in ruševjem, ter po prostranem planinskem svetu vse do odcepa za drugo obratujočo planšarsko kočo Riedingalm, ki nam nudi ročno izdelane domače izdelke (sveže mleko, maslo in sir).
Od tod naprej pelje pot navzdol do potoka v dolini Riedingtal, kjer se odcepi proti slapovom. Nato preostane le krajši in precej strmi vzpon, ki je zaradi številnih bukev in gorskih javorov prijetno osenčen in zato dobrodejen.
Pot se nadaljuje po prostranem planinskem svetu do planšarske koče (približno 2 uri 15 minut). Po delu poti skozi ruševje dospemo do odcepa za Birkar, poti vsekakor zaradi strmine in izpostavljenosti ne priporočamo. Malo za tem pridemo do odcepa za obratujočo planšarsko kočo Stegmoosalm in odcepa za sedlo Dientner Sattel ter do koče Birkarhaus.
Pot vodi položno navzgor in navzdol do vznožja Taghaube (2.159m) ter naprej do koče Erichhütte, ki jo je leta 1902 zgradila sekcija Lend/Dienten Planinske zveze Avstrije (3 ure 30 minut od koče Arthurhaus).
(Christina Schwann, OeAV)
 

Naslednje etape nas popeljejo skozi naravni rezervat visokogorja Apneniških Alp, ki obsegajo salzburški del, apnenčeve gmote med dolinama Saalach in Salzach gorskega masiva Göll, pogorja Hagen, vršaca Hochkönig, pogorja Steinernes Meer in vzpetine Reiter Steinberg. Pokrajina je znana po svoji prvinskosti in nenavadni raznolikosti redkih rastlinskih in živalskih vrst. Leta 1.1.1984 so jo razglasili zavarovano območje, kar služi predvsem ohranjanju te edinstvene pokrajine s svojimi številnimi raznovrstnimi biotopi – od skalnih razpok, travišč pisane vilovine (trava s togimi listi in valjastim ali glavičastim socvetjem-op.prev.) in vednozelenega šaša (rastlina s trirobim steblom in cveti v klaskih-op.prev.) pa do subalpskih gozdnih združb in s tem tudi k zaščiti živalstva. Poti ob vznožju pogorja Mandlwand dajejo pečat planine, planšarije z gostinsko ponudbo, pestro rastje in osupljivo lepa gorska panorama. Pogorje Mandlwand sestavljajo – od vzhoda proti zahodu – vzpetine Vierrinnenköpfe (2.307m), Gamsleitenkopf (2.534m), Sattelköpfe (2.526m) in Hochstellkopf (2.478). naprej proti zahodu se dvigata vzpetini Königskopf (2.632m) in Kleine Bratschenkopf (2.686m). Vznožje tvori vrh Gamskar z značilno strmino, preko katere padajo slapovi. Bolj proti zahodu se dviga vzpetina Großer Bratschenkopf s kar 2.857m višine, in nenazadnje je tu še kralj gora, Hochkönig, ki je visok kar 2.941m. Na Hochkönigu stoji koča Matrashaus in za njo se vali visoka planota z manjšim ledenikom "Übergossener Alm" („prekrita planina“). V nadaljevanju poti do koče Erichütte se nam pred očmi zvrstijo vrh Birkar in pogorje Hohe Köpfe z vzpetino Taghaube, pa grebeni Lausköpfe - vzpetine, ki sicer niso zelo visoke, a niso na pogled nič manj čudovite. Vsake toliko časa naletimo na planšarije, kjer se lahko odpočijemo in pomalicamo, tako da bi lahko to etapo šteli med prijetnejše in manj naporne vzdolž transverzale Via Alpina, razen če se vendarle odločimo še za vzpon na vzpetino Taghaube.
(Christina Schwann, OeAV)