V Bad Goisern se pri župnijski cerkvi usmerimo proti cestnemu prehodu, ga prečkamo, prečkamo tudi reko Traun in se napotimo po asfaltirani cesti desno ter nadaljujemo navzgor. Prvi del poti vzdolž potoka Ramsaubach je treba žal prehoditi po asfaltirani cesti, vse do parkirišča, ki je tudi izhodiščna točka dnevne etape do koče Goiserer Hütte.
Tu sledimo gozdni cesti desno navzgor. Po približno 1 uri 30 minutah dospemo do planine Trockentannalm, kjer nas steza vodi v gozd. Na začetku je ta še lahko prehodljiva, a kar hitro postane zelo strma in ime "Saurücken" – svinjski hrbet dobi sedaj pravi pomen. Že na polovici poti se za nami odpre mogočen pogled na Sandling, Loser in na masiv Totes Gebirge. Tu se usmerimo desno in v daljavi že lahko uzremo potek steze. Prečkamo strugo potoka in se ponovno podamo v serpentinah strmo navzgor.
Gozd je čedalje bolj redek, vse več macesnov prepušča prostor gozdni družbi gorske regije in postaja vse bolj vroče. Zato hrepeneče pričakujemo izvir Dichteringquelle. Sveža in ledeno mrzla izvirna voda je kristalno jasna (približno 1 ura 30 minut od planine Trockentannalm). Po krajšem počitku v senci, z novimi močmi opravimo zadnji del vzpona. Razgled na goro Hoch Kalmberg je krasen, steza ni več tako strma in macesni so naredili prostor ruševju in alpskim travnikom.
Po nadaljnjih 30 minutah dospemo do koče Goiserer Hütte, ki z izredno lepo lego kraljuje na vrhu gore in nudi mogočne razglede. Ne glede na višino, nam bodo v majhni, a zelo dobro oskrbljeni koči ponudili svinjsko pečenko in različne doma pripravljene slaščice in torte.
Od koče sledimo oznakam proti planini Iglmoosalm. Udobna pot vodi rahlo navzdol do ljubke, manjše planine Schartenalm, ki je s številnimi skalnatimi stenami posebno očarljiva.
Skozi gozd se ponovno spuščamo vse do novo zasnovane prevozne ceste, ki poteka po že obstoječi. Te se držimo še naprej in nadaljujemo navzdol, medtem ko se med drevesi že naznanja greben Gosaukamm. Končno zavije steza levo skozi gozd proti planini Iglmoosalm (približno 70 minut od koče Goiserer Hütte).
Po krajšem odseku po prevozni cesti - pri odcepu se usmerimo levo – se pot ponovno usmeri skozi gozd strmo navzdol. Prevozno cesto prečkamo enkrat in nato dosežemo nogometno igrišče, ki se nahaja malo nad Gosau. Tu se držimo desne in sledimo oznakam za panoramsko pot "Panoramaweg Kalvarienberg". Lepa panoramska pot pelje vzdolž pobočnega hrbta malo nad dolino vse do magistralne ceste. Slednjo prečkamo in še naprej sledimo oznakam vse do gore Kalvarienberg. Po kamnitih stopnicah se spustimo naravnost do cerkve in do gostilne Kirchenwirt (približno 1 ura 20 minut od planine Iglmoosalm).
Prek gore Kalvarienberg in po panoramski stezi dospemo do majhnega nogometnega igrišča nad Gosau. Od tod pelje pot levo navzgor skozi gozd. Pot do planine Iglmoosalm in naprej do koče Goiserer Hütte je dobro markirana.
(Christina Schwann, OeAV)
 

Samo streljaj od koče Goiser Hütte se pot na Kalmberg odcepi. Z določenega konca od strani spomina na glavo Indijanca. Malo pod stezo do vrha vzpetine se ozka potka odcepi k jami, ki nosi ime „Kalmooskirche“. V 16. stoletju so v njej skrivnega bogoslužja udeleževali privrženci Martina Luthra, med njimi zlasti drvarji in rudarji (knapi), ki so bili za nauke knapovskega sina še posebej dojemljivi. Takrat so bili že skoraj vsi prebivalci kraja Gosau protestantje. Protireformaciji so se 157 let upirali tako, da so v tem času ohranili svoje prepričanje in ga prenašali na potomce. Leta 1731 je salzburški nadškof Firmian iz njihove domovine dal izgnati več kot 30.000 protestantov, njim pa so se pridružili tudi številni prebivalca Gosaua. Celo cesarica Marija Terezija je izdala ukaz o izgonu trdovratnih „krivovercev“ na Madžarsko in v Transilvanijo, in matere prisilila v to, da so svoje otroke prepustile krščansko-katoliški vzgoji. Šele cesar Jožef II. je izdal takoimenovani „tolerančni akt“, s katerim se je končalo obdobje izgnanstev. Samo 11 izmed skupno 173 hiš v Gosauu je ostalo katoliških, in še danes je devet desetin prebivalstva po veri evangeličanov. Pri sestopu s koče Goiser Hütte kmalu prispemo do lepe planšarije Scharten, ki s svojimi številni kamnitimi zidovi kar bode v oči. Nastali so okrog leta 1864, ko so med razlaščanjem ugotavljali služnostne pravice. Kamniti zidovi ločujejo koče in vaške gmajne okoli njih, ki so v lasti kmetov, od državnih pašnikov državnega gozdnega gospodarstva. Tako Gosau, kot Bad Goisern imata značaj "svetovne kulturne in naravne dediščine“ UNESCA. Zlasti slikovito je jezero Gosausee. To majhno gorsko jezerce, ki je naravni rezervat, se odlikuje po svoji čistosti in pitni vodi v njem. V njem domujejo številne živalske vrste. Svetovni popotnik in naravoslovec, baron Alexander von Humboldt je jezero, ki je krona doline pred silnimi vrhovi, ki se dvigajo v pokrajini Salzkammergut, poimenoval „Božje oko“. Zanimiva pa je tudi kulturna krajina doline Gosautal: na prehodu iz 16. v 17. stoletje je nastala posebna oblika domačij, parna (prostor, stavba za shranjevanje krme, slame, sena-op.prev.). To poslopje si lahko ogledamo v muzeju na prostem „Paarhof Gosau-Hinterthal“, ki nam obenem daje pregled nad takratnim kmečkim načinom življenja.
(Christina Schwann, OeAV)