Mimo zadnje strani koče Loserhütte pelje pot najprej v smeri planine Blaa Alm. Vzdolž travniške poti, mimo zaščitenih zgradb proti lavinam in čez planinski svet, prispemo do gozdne poti po kateri se usmerimo proti desni. Po tej nadaljujemo mimo postaje sedežnice in po krajšem odseku zavijemo navzgor v gozd. Pot se nadaljuje precej strmo navzdol skozi smrekov gozd. Enkrat prečkamo prevozno cesto in nadaljujemo vse do jase, na kateri stoji planšarska koča Blaa Alm (približno 1 ura 40 minut od koče Loserhütte). Nadaljujemo mimo planšarskih zgradb in se držimo gozdne ceste, ki prihaja desno od gostilne Blaa Alm ter sledimo markaciji za kočo Lambacher Hütte.
Na razcepu izberemo srednjo pot, ki vodi v gozd. Na začetku se strmo vzpenja, nato pa kmalu postane položnejša in lahko uživamo ob lepem razgledu na Loser za nami. Prihajajoč na planino Sandlingalm sledimo stezi naravnost navzgor, mimo planšarskih koč. Sandlig zatone v ozadje našega vidnega polja in ob njegovem vznožju se udobno sprehodimo v senci dreves skoraj do planine Vorder-Sandlingalm. Na levi se odcepi steza za Sandling. Pri kažipotu nadaljujemo ravno naprej do spodnjih planšarskih zgradb, med katerimi poteka pot, vse dokler se ostro ne odcepi v desno proti koči Lambacher Hütte. Po 15 minutah vzpona dosežemo lepo majhno kočico Lambacherhütte, od koder se nam odpre čudovit razgled na Großen Sandling in na v soncu bleščeči se križ na vrhu gore (približno 2 uri - 2 uri 30 minut od planine Blaa Alm). Koča Lambacher Hütte je odprta samo ob sobotah, nedeljah in praznikih; nudi pijače, prigrizke in prenočitev za največ 30 oseb.
Od koče nadaljujemo po poti skozi gozd položno navzdol in v kratkem času dospemo do gozdne ceste. Pri lopi za orodje se odcepi strma pot skozi gozd proti Bad Goisern. Če je steza mokra, jo je zaradi strmine dokaj težko prehoditi in je bolje odločiti se za majhen obvoz čez "Hütteneck", kjer imamo več možnosti za kratek počitek v eni izmed gostilnic.
Ponovno pridemo na gozdno cesto, pot se že po nekaj metrih odcepi in zavije v gozd. Do planine Kriemoosalm, kjer bomo uživali ob lepem razgledu na ledenik Dachsteingletscher, pelje v rahlem sestopu zelo pohodna in široka pešpot, (1 ura 30 minut do planine Kriemoosalm).
Po prevozni cesti se podamo čez idilično planino Kriemoosalm in nato skozi gozd navzdol do Rehkogla, kjer se gozdna cesta priključi asfaltirani. Pri kažipotu se držimo desne za Lasern in sledimo cesti navzdol, lahko pa se odločimo tudi za bližnjico skozi gozd in se izognemo ovinkom. Tako dosežemo naselje Lasern, ki ga krasijo lepe in deloma zelo stare kmetije. Pri odcepu nadaljujemo naravnost, prečkamo magistralno cesto in se znajdemo v starem mestnem jedru Bad Goisern (približno 1 ura 15 minut od planine Kriemoosalm).
V Bad Goisernu prečkamo magistralno cesto in sledimo oznakam za Lasern. Od tod sledimo markacijam do koče Lambacherhütte. Pri planini Blaa Alm se držimo leve in sledimo stezi, ki vodi navkreber skozi gozd.
(Christina Schwann, OeAV)
 

Leta 1997 je Komite za svetovno dediščino v Neaplju sklenil kulturno krajino Hallstatt-Dachstein/Salzkammergut, vključno z Bad Goisern zaradi njene bogate halslstattske zgodovine in njenih številnih krajinskih posebnosti razglasiti za UNESCOvo svetovno kulturno in naravno dediščino. Temu visokemu odličju so botrovale štiri komponente: "Arheološka dediščina" izhaja iz dejstva, da je Hallstatt edini najstarejši rudnik soli na svetu, ki še danes obratuje. Številne arheološke najdbe iz mlajše železne dobe so poimenovale celotno dobo (800 do 400 pred Kristusom) "hallstattska doba", ki je postala svetovno znan pojem. Že Rimljani so se zavedali solnega bogastva te pokrajine, kajti na planini Vordere Sandlingalm, ob vznožju vzpetine Sandling, so kopali dragocen mineral. "Arhitektonska dediščina Erbe" izhaja iz bogastva, ki že od srednjega veka daje pečat tej pokrajini s svojimi bogatimi nahajališči soli. Pomembne reprezentančne zgradbe iz dobe gotike, baroka in historizma so zaznamovale pojavnost pokrajine Salzkammergut. "Naravna dediščina" je še ena komponenta, po kateri se to območje odlikuje. Pokrajina Dachstein ima namreč izjemno raznolike edinstvene ekološke niše živalstva in rastlinstva, pa tudi mnogo veličastnih jamskih sistemov ter bogatih nahajališč soli, ki tesno povezujejo naravno in kulturno dediščino. Končno je tu tudi četrta komponenta, "kulturnozgodovinska dediščina ", ki se odraža zlasti v specifičnih oblikah gospodarjenja (npr. z gozdom) zaradi nahajališč soli, ki so vidno zaznamovale podobo pokrajine.
(Christina Schwann, OeAV)