Začnemo na avtobusni postaji pri Aljaževem spomeniku in gremo po asfaltni cesti navzgor proti severu v vas Dovje (704 m). Po 300 m pridemo do križišča v vasi, kjer gremo po cesti v desno. Po 400 m, v novejšem delu Dovjega, se odcepi cesta v levo proti planini Dovška Rožca. Gremo po njej, mimo še enega odcepa ceste v levo, naprej po mostu čez potok Mlinca. Malo naprej pa naša pot zavije s ceste v levo, strmo v hrib. Vzpenjamo se malo skozi gozd in malo čez senožeti, dokler ne pridemo do gozdne ceste na planini Goreljše. Na senožetih ob poti lahko opazujemo vas Mojstrano in dolino Vrata pod nami. 1h 20 min. Po cesti gremo proti severovzhodu do konca planine. Ko cesta naredi zavoj v desno, nas markacije povedejo čez cesto naravnost v gozd in navzgor do melišč pod južnim skalnatim pobočjem Bele peči (1459 m). Strmo se vzpnemo po njih. Nato se steza poravna in po njej zaobidemo skalnato pobočje Bele peči in preidemo na njeno vzhodno stran, kjer ponovno naletimo na cesto na planino Dovška Rožca. Gremo v levo in pridemo na Lahov preval (1370 m). 30 min. S prevala gremo še malo po cesti, nakar ta naredi oster zavoj v desno, mi pa krenemo naravnost po gozdnem robu navzgor in sledimo markacijam v gozd. Tukaj je le 20 m v desno dober studenec s koritom, imenovan Starka. Vzpenjamo se skozi gozd in pridemo na planino Dovška Rožca, po kateri dosežemo obnovljeno planšarijo (1630 m). 30 min. Na planini je stičišče mnogih poti, tako da lahko gremo po tisti, ki se nekoliko nad planino odcepi v desno in gre pod Dovško Babo na sedlo med Babo in Hruškim vrhom – Slovenska planinska pot. Pot Via Alpina sicer poteka čez vrh Dovške Babe in se na sedlu pridruži omenjeni poti. S planšarije gremo čez travnike naravnost na vrh Dovške Babe (1891 m). Za vzpon porabimo 45 min, ki je poplačan z izrednim razgledom na obe strani Karavank. Iz Dovjega hodimo 3h. Z vrha sestopimo po grebenu, navzdol na sedlo in nato naprej po grebenu mimo Hruškega vrha, in se po strmem travnatem terenu spustimo na sedlo Rožca. 45 min. Na sedlu je tudi planinski mejni prehod in križišče več poti. Mi ostanemo na grebenu in se vzpenjamo, za kratko tudi skozi rušje, proti vrhu Kleka, vendar ga obidemo po južnem pobočju. Pridemo do hudourniškega žleba, ki je rahlo neprijeten in po katerem se moramo spustiti. Nato se pot položi in nas privede do Jekljevega sedla (1488 m). 1h. Če smo pozni, se lahko tu usmerimo po poti navzdol do Koče na Golici (1h), sicer pa se moramo po grebenu vzpeti na, s travo poraščen, vršni del Golice in njen najvišji vrh - Velika Golica (1835 m). 1h 15 min. Z vrha gremo še malo po grebenu, nato pa sledimo markacijam z grebena naravnost proti jugu, proti Koči na Golici (1582 m), ki jo ves čas opazujemo in stoji na južnem pobočju na robu obsežnih travnikov. Spomladi prevladuje tam veliko narcis, ki spadajo med zavarovane rastline v Sloveniji. 30 min. Z Dovške Babe bomo po grebenu hodili 3h 30 min.
Vir: Dobnik, Jože; Slovenska planinska pot: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, 1998; Klinar, Stanko; Karavanke: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, 1997; Atlas Slovenije, 3. izpopolnjena in razširjena izdaja, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS), Ljubljana 1996; Julijske Alpe – vzhodni del, 1:50.000 GZS, Planinska založba PZS, Ljubljana 2003 Gorenjska, izletniška karta1:50.000, GZS, Ljubljana 1998
(Peter Šilak)

Dolina Save ločuje Julijske Alpe na jugu od Karavank na severu in jih obenem povezuje, saj po njej že stoletja teče prometna pot, ki je ugodno vplivala na gospodarski in družbeni razvoj obeh gorovij. Obenem pa so same Karavanke – kljub strmini in veliki nadmorski višini – nudile kar nekaj ugodnih prehodov, ki so povezovali Savsko in Dravsko dolino. Prehode Mlinco, Rožco in Jekelj so pred prvo svetovno vojno pogosto uporabljali prebivalci Gornjesavske doline, ki so bili tesno povezani s Koroško. Železniški predor, Korenska cesta ter meja med Jugoslavijo in Avstrijo pa so napravili konec pešačenju čez gore. Najnovejša pridobitev je 7864 m dolg cestni predor Karavanke pod Hruškim vrhom, zgrajen leta 1989, ki je močno olajšal tovorni promet. Cesta prek Korenskega sedla, edinega cestnega prelaza v tem delu, je namreč na avstrijski strani strma in zato težko prevozna. Nedaleč stran pod Rožco poteka železniški predor, ki je bil zgrajen kot del karavanško-bohinjske proge, namenjene povezavi tržaškega pristanišča s srednjo Evropo. Predor (dolg 7975m), za gradnjo katerega je dunajsko podjetje poleg domačinov zaposlilo še delavce s Tirolske, Furlanije, Hrvaške in Makedonije, so z obeh strani začeli vrtati leta 1901 in ga pet let pozneje tudi dokončali.
Golica (1853 m) je mogočna gora in je od daleč videti gola – sestavljajo jo namreč triasni apnenci in dolomiti, in to ji je tudi dalo ime. Slovi po narcisah (Narcissus stellaris), ki pozno spomladi prekrijejo njena južna pobočja. Snežno bele cvetice domačini imenujejo »ključavnice«. Ljudsko izročilo namreč pravi, da čebele niso spoštovale gospodovega dne, saj so tudi ob nedeljah nabirale med. Opozorila niso zalegla, zato jih je bog kaznoval tako, da je cvetove »zaklenil« z bunčico pod cvetom in sok ni mogel več v cvet. Število narcis, katerim je posvečena tradicionalna prireditev “Dan narcis”, se zmanjšuje, saj njihova rastišča ogrožata dva procesa, značilna v sodobnem kmetijstvu: opuščanje obdelovanja zemlje ter s tem širjenje gozda na eni in intenzifikacija kmetijstva z več košnjami na drugi strani. Življenjski ciklus narcis je namreč prilagojen ekstenzivnemu kmetovanju s prvo košnjo šele zgodaj poleti, potem ko rože odcvetijo, njihovo steblo in listi pa se že posušijo.
Bibliografija: Pilz, I. (2000). Čudoviti svet Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Ljubljana. Mihelič, T. (2003). Mountaineering in Slovenia : the Julian Alps, the Kamik-Savinja Alps, the Karavanke. Ljubljana.

(Mimi Urbanc)