Prvi vzpon, ki ga opravimo od koče, še ni posebno strm. Sledimo oznakam za kočo Pühringer Hütte, nato se desno odcepi steza proti Großen Priel, ki nas vodi po pobočni strani skoraj vzdolž le-tega. Šele pod vhodom v sotesko Klinserschlucht, med Spitzmauer na levi in Brotfall na desni, postane pot strmejša in se prične v serpentinah vzpenjati. Mogočni vhod v sotesko je videti že iz doline.
Tudi med vročimi poletnimi meseci ostanejo na tem delu gorovja Totes Gebirge neskopnela zasnežena polja, ki pa niso strma. Prehod čez le-ta je zato precej lahek. Pot skozi sotesko Klinser se stalno dviguje, zato se bomo s hvaležnostjo spominjali vzdrževalcev poti, zahvaljujoč se jim za dobro opravljeno delo, saj smo kljub dobremu vremenu bolj ali manj odvisni od rdeče-belo-rdeče markacije, ki pa je po kamenju večkrat ni mogoče zaslediti. (V primeru snega je pot težko prehodljiva ravno zato, ker ni mogoče slediti markaciji!).
Po približno 1 uri sprehoda skozi sotesko pridemo do sedla Tremlbergsattel (približno 2 uri 45 minut od koče Prielschutzhaus). Od sedla Tremlbergsattel nadaljuje pot položno navzdol. Po njej prispemo do druge poti Ausseer Weg, ki prihaja od koče Welser Hütte. Držimo se slednje in se znova podamo navkreber. Vedno znova lahko zasledimo rdeče nanose rude med kamenjem. Pot čez skalnate bloke in čez posamezna zasnežena polja je na posameznih predelih nekoliko težavna, vse dokler ne prispemo do sedla Rotkogelsattel, od koder lahko uživamo ob čudovitem razgledu na zahodno gorovje Totes Gebirge, ki ga v primerjavi z osrednjim delom krasi veliko bolj bujno zelenje (približno 2 uri od sedla Tremlbergsattel).
Od sedla sestopamo po poti strmo navzdol. Med sestopom po gladkih kamnitih površinah nam je v pomoč ruševje. Pridemo do ožine, ki je kot taka tudi jasno označena in opremljena z bizarno prometno oznako „v primeru pometa iz nasprotne strani, prosimo da počakate“. Po tem strmem odseku se pot lagodno in skoraj ravno nadaljuje do čudovite koče Pühringer Hütte ob jezeru Elmsee (približno 1 ura 10 minut od sedla Rotkogelsattel).
(Christina Schwann, OeAV)
 

Medtem ko so vzhodni obronki gorovja Totes Gebirge („mrtvo gorovje“) okoli gorske skupine Warscheneck še dokaj zeleni, pa srednji del okrog vrhov Großer Priel, Spitzmauer in soteske Klinser že bolj zasluži to ime. Ta širna kraška planota, ki se razteza na 20km v Severnih apneniških Alpah – je zvečine brez vegetacije, zelo revna z vodo, s številnimi kraškimi pojavi: vrtačami, škrapljami in jamami. Omembe vredne so zlasti kapniška jama Gaßel, »medvedova jama« Bärenhöhle pri Salzöfnu oziroma majhna ledena jama na Schönbergu. Iz Ebenseeja pridemo do kapniške jame Gaßel. Čeprav so gozdarji in lovci že dolgo vedeli za vhod v jamo, so jo pričeli raziskovati šele leta 1918, ko se je takoj za vhodom v jamo odprlo globoko brezno. Pri prvem obhodu so naleteli na "Olymp", pri drugi so odkrili "Großer Abgrund " (»veliko brezno«) v "Kanzelhalle" (dvorana v jami, imenovana »visoka preža«). Obhod brezna Großer Abgrund z globino pribl. 90m je pomenil za takratne čase velik izziv; in je uspel šele leta 1924 ekspediciji s 6 raziskovalci in 30 nosači. Odkrili so največji prostor v jami, "Leopoldstrom", jamsko dvorano "Wasserhalle", rov "Pollanschützgang" in "Kleine Tropfsteinhöhle" (»mala kapniška jama«) – dele jame, ki od tistih, ki so danes odprti za javnost, v ničemer ne zaostajajo po lepoti in fascinantnosti. Zaradi velikih tehničnih težav pa so ti deli jame do danes ostali nedostopni za javnost. Kljub temu pa si v poletnih mesecih lahko ogledamo večji del jame. Ker se temperatura v jami giblje le okoli 6,5°C in je jama zato komaj podvržena sezonskim temperaturnim nihanjem, vam svetujemo, da se vedno toplo oblečete. Kljub pomanjkanju vode pa na tem pustem delu pogorja Totes Gebirge naletimo na izredne rastline, ki so se odlično prilagodile ostrim klimatskim razmeram. Med predstavniki tega apneniškega rastja najdemo razpršeno rastoče dvocvetne vijolice (Viola biflora), pa tudi čudovite alpske madronaščice (Linaria alpina), na katere v Apneniških Alpah kar pogosto naletimo. Bližje kot gremo proti koči Pühringer Hütte, bolj zelena postaja visoka planota. Ruševje Gole skale pokriva ruševje in malo pred kočo se sprehajamo prek travnikov z obilnim rastjem; tu med drugim uspeva tudi repičasta preobjeda (Aconitum napellus) in gorski baldrijan (Valeriana montana).
(Christina Schwann, OeAV)