V Hinterstoderju pri občinskem uradu zavijemo desno, od tod uzremo stekleno zadnjo stran Alpineuma, prečkamo most čez Steyr proti "Schiederweiher" (za mostom se pot odcepi tudi v levo za Schiederweiher, Via Alpina pa se v tem primeru drži tako imenovane steze "Flötzersteig"). Kmalu za mostom se usmerimo levo in sledimo dobro označeni poti, ki poteka pretežno čez travniške steze in skozi gozd ter občasno po gozdnih poteh vse do enkratnega Schiederweiher. Ne glede na to, ali je oblačno ali sončno vreme, se v Schiederweiher zrcalita Spitzmauer in Große Priel, dve gori, ki tvorita gorsko panoramo Hinterstoderja. Če nadaljujemo po poti, pridemo do "Polsterlucke", lepe in udobne gostilne Gasthof am Talende. To je tudi izhodišče za vzpon na kočo Prielschutzhaus (približno 1ura).
Do spodnje postaje vzpenjače za prevoz materiala je pot še precej ravna, nato se zoži v stezo in se povzpne po prvi strmini čez slap Klinser, ki strmo pada v globino. Za našim hrbtom se razprostira čudovit razgled na dolino Stodertal. Po približno 1 uri strmega vzpona dosežemo klop „Hvala Bogu“, kjer hvaležno sprejmemo vabilo na postanek.
Od tod pelje pot, ki sedaj ni več tako strma, naprej skozi bukov gozd. Ko prečkamo pravljični travnik "Märchenwiese", smo se že precej približali Priel in Spitzmauer. Zadnji kos poti poteka pod vzpenjačo, vzdolž le-te do koče Prielschutzhaus, izhodišča za mnoge planinske plezalne ture. Kraj je tudi priznan izobraževalni center, kjer potekajo planinki tečaji in je v ta namen dobro opremljen (2 uri 15 minut od Polsterlucke).
Od Polsterlucke sledimo markaciji do » Schiederweiherja« in Hinterstoderja.
(Christina Schwann, OeAV)
 

Na poti do naravnega rezervata Polsterlucke se sprehodimo mimo čudovitega ribnika Schieder. V kristalno čisti vodi jezera se zrcalita vrhova Spitzmauer in Großer Priel. To je mesto s prav posebno energijo. To je najbrž opazil že cesarsko-kraljevi dvorni stavbenik na Dunaju, g. von Schieder. Avgusta 1887, ko so posestva, ki so bila nekoč v lasti grofa Dürkheima, prešla v roke Klinserja in Stegbauerja, je Klinser propadla poslopja preuredil v pravo gosposko domovanje. Majhen ribnik, ki se je sprva nahajal ob vznožju vzpetine Klinserstock, je dal povečati in kasneje na njem napravil še otoček. Zgradil pa je tudi kolovoz skozi loko Klinserau in jo zasadil z gozdom. Danes je Schiederjev ribnik v lasti württemberškega vojvode, ki z vso upravičenostjo trdi, „da ta je ribnik pravi biser doline Stodertal“. Vrhova Großer Priel z 2.515m in Spitzmauer z 2.446m višine sta najvišji vzpetini pogorja Totes Gebirge. Na samem vrhu vzpetine Großer Priel že od l. 1870 kraljuje osemmetrski železni križ. Napis na križu razodeva, da so 2.240kg težek križ na vrh vzpetine prostovoljno prinesli krepki sinovi Vorderstoder in Hinterstoder. Do obeh vrhov lahko pridemo tudi po plezalnih poteh. Na vrh Spitzmauer vodi lažja plezalna pot skozi dolino Stodertal , medtem ko na vršac Großer Priel lahko priplezamo le po zelo težki in dolgi plezalni poti Berta Rinescha. Za otvoritev pogorja Totes Gebrirge gredo zasluge enemu samemu možu: Karlu Kralu. Pod vrhom Großer Priel je našel jamo, ki so jo že leta 1875 opremili kot zasilno prenočišče (bivak). Leta 1884 pa so zavetišče Karla Krala adaptirali. 1904 je sekcija Turističnega kluba iz Linza konstrukcijo porušila in tu postavila zavetišče Priel. Leta 1958 so dogradili podstrešje in v letih 1970 do 1975 so dozidali prizidek in tako je ostalo do danes. Zavetišče Priel ima še napravo za čiščenje rastlin in napravo za UV obsevanje za razkuževanje pitne vode. Del potrebnega električnega toka pridobivajo s sončno energijo. Koča je spričo teh dejstev leta 2001 več kot upravičila prejem Odličja za visoko kakovost okolja.
(Christina Schwann, OeAV)