Povezava do več detailjih o poti: www.komoot.de/collection/901089/-via-alpina-4-10

Iz središča naselja Gargellen (1.423m) se podamo prek mostu čez potok Suggadinbach do gozdnega roba ob vznožju strmo vzpenjajoče se gore Schmalzberg in hodimo po gospodarski poti do planine Vergaldaalpe (1.820m). Od tod naprej se pot približno 1 uro vleče po manjši planinski stezi s položnimi vzponi proti dolini. Od koče Rotbühel-Jagdhütte vijuga gorska pot navzgor do prelaza Vergaldner Joch, na 2.515m višine. Skozi krniško kotanjo pridemo do prelaza Mittelbergjoch na 2.415m višine. Od tod se še enkrat strmo spusti za približno 100 višinskih metrov, nato pa se nadaljuje zlagoma navzdol vse do poti za prelaz Garnerajoch. Tu hodimo skoraj naravnost naprej in pridemo do koče Tübinger Hütte (približno 1 uro od prelaza Vergaldner Joch).
(Christina Schwann, OeAV)
 

Pogorje Rätikon, po katerem se skoraj po celotni dolžini do Porenja vije transverzala Via Alpina, je očarljivo pogorje z zelo različno zgradbo. Med geologi je priljubljeno, ker nam nudi impresiven vpogled v pokrov Centralnih Alp na meji med Vzhodnimi in Zahodnimi Alpami. Na vorarlberški strani Rätikona prevladujejo ostalpinski (vzhodnoalpinski) apnenci, lapor in prvotni dolomit, ki se močno menjavajo. Zaradi njih ima relief zelo pestro členitev s številnimi visokogorskimi dolinami in izrazitimi oblikami vzpetin. Na prätigauski strani skalovje kamenja Apneniških Alp povečini leži tako, kot v Walgauu, na debelem flišnatem podstavku (prätigauski skrilavec) . Tako je tukaj nastala slika strmo padajočih svetlih apnenčastih sten na daleč navzgor ozelenelih flišnatih pobočjih, kar je sicer značilnost dolomitov. Zato občasno uporabljamo tudi izraz "prätigauski dolomiti". Gorski greben je tako izrazit, da ob njem ni bilo težko potegniti avstrijsko-švicarske državne meje. S podobno natančnostjo razdeli dolino Ill - Montafon in Walgau – od pokrajine Landquart, Prätigaua. Kljub ločevanju glavnega grebena in raznolikosti reliefa pa ne smemo spregledati številnih skupnih značilnosti dolinskih sistemov na obeh straneh. Obe pokrajini sta bili dolgo časa tudi politično enoviti, začenši z pripadnostjo rimski provinci Raetia prima z glavnim mestom Chur, pa vse do nadvlade Habsburžanov od 1477 do 1649. Cerkveno je južna polovica Vorarlberga do leta 1818 pripadala škofiji Chum. Opazne so tudi skupne značilnosti narodnosti z retijsko in retoromansko najstarejšo zgodovino na eni, in med Walserji, ki so se sem preselili v poznem srednjem veku, na drugi strani. Tako bi lahko iz imena Rätikon sklepali na skupne spomine na staro provinco Raetio, kar pa ne drži. To ime (Rätikon) je pokrajina povsem naključno dobila šele v 16. stoletju. Na koncu doline Garneratal in v visokogorju doline Vergaldatal se je prvotna naravna prvobitnost ohranila na velikih površinah, zato tu govorimo o velikih biotopih , ki sodijo med najbolj zaščitene naravne spomenike. Najbolj zahoden kos poti skozi Silvretto pelje skozi visokogorsko dolino z velikimi, proti jugu obrnjenimi pobočji, kot v dolini Garnertal, ter na zahodu s pobratenim mestom Valzifenztal. Ta podnebna prednost se kaže tudi v vse bolj bogati alpski flori. Poleg tega nas po lastnostih spominja na ime »Vergalda«. Dolina se namreč v retoromanščini imenuje Val calda (1423 Vallgalda) - "topla dolina".
(Christina Schwann, OeAV)