Do četrti Dietmannsdorf poteka Via Alpina po magistralni cesti in prečka avtocesto Murtalautobahn, pri čemer sledi poti 08. V Dietmannsdorfu se držimo desne – gremo mimo čudovite cerkvice in sledimo cesti navzgor, katera se kmalu priključi gozdni cesti. Gozdni cesti brez odcepov sledimo skozi četrt Obersonnberg. Po kratki stezi čez planinski svet pridemo na prevozno cesto do kmetije Egger in nato do majhne kapelice. Cesta pelje položno navzdol skozi gozd, dokler se ne sreča z magistralno cesto Kaiserau-Bundesstraße. Tu se pot odcepi za dvorec Kaiserau, ki je v privatni lasti in ga zaradi tega ne moremo obiskati. Široke poti do gostilne Nagelschmiede ni mogoče prezreti (približno 2 uri).
Takoj za gostilno, na levi strani ceste, vodi steza vzdolž potoka Lichtmessbach ves čas položno navzdol. Na koncu prispemo na gozdno cesto, ki nas ponovno privede do magistralne ceste Kaiserau. Vzdolž slabo prevozne poti pridemo dokaj hitro do kažipota za Admont, ki označuje kraj ne le kot evropsko občino, temveč tudi kot območje narodnega parka. V lagodnem sprehodu čez četrt Paradies pridemo v samo središče Admonta (približno 1 ura 25 minut od domačije Nagelschmiede).
S ceste zavija desno pešpot in pelje vzdolž potoka Lichtmessbach navzgor do gostilne Nagelschmiede. Pot za Trieben je dobro označena.
(Christina Schwann, OeAV)

Trg oz. kraj Admont leži v širokem koritu doline Ennstal. Nahaja se na Zgornjem Štajerskem in je od leta 1977 zaradi svojih dosežkov v občini ter številnih stikov z Evropo dobil naziv „Evropska občina“. Admont že od leta 1970 neguje stike s pobratenim hessenskim mestom Pohlheimom v deželnem okrožju Gießen. Admont imenujejo tudi „Vrata v Gesäuse“, saj le nekaj kilometrov naprej proti vzhodu leži vhod v nacionalni park Gesäuse. Zaradi parka je pokrajina trajno zaščitena. Admont vas obenem pričaka z najlepšo s cvetlicami poraslo vzpetino na Štajerskem, „Grabensteinom“, ter z eno največjih samostanskih knjižnic v samostanu Admont. Prvi naseljenci so bili najbrž Kelti. Odprli so prva črpališča soli v Hallu, iskali železovo in bakrovo rudo in se udejstvovali kot lovci, ribiči in drvarji. Pokristjanjevanje se je tu odvijalo po letu 600. Okoli leta 800 je dal salzburški nadškof Arn tukaj postaviti farno cerkev, posvečeno Sv. Amadeusu. Prva pisna poročila o današnjem imenu Admont segajo nazaj v leto 859 . Divjo, takrat še bavarsko pokrajino, je narava tako zelo stisnila v obroč, da je bila odlično zatočišče za benediktinske menihe, ki so živeli v samostanski odmaknjenosti. Bogata, a nesrečna Hemma von Gurk je zemljišče prodala salzburški nadškofiji, z željo, da na tem mestu postavijo benediktinski samostan. Tega so po nasvetu nekega gluhonemega moža, katerega nerazumljivo govorico so takrat razlagali kot namig iz nebes, postavili na južni strani, ki je bila varna pred poplavami, in leta 1074 je tukaj delovalo 12 benediktinskih menihov. Samostan je kljub večkratnim požarom še dolga stoletja prav do danes ostal duhovno-kulturno središče celotne doline, razvoj kraja ter zgodovina samostana pa sta bila ves ta čas med seboj tesno prepletena. Nacionalni park Gesäuse je šesti in najnovejši nacionalni park v Avstriji. 26. oktobra 2002 so tukaj slovesno podpisali avstrijsko državno pogodbo z osrednjo slovesnostjo ob ustanovitvi parka. A pot do nacionalnega parka je bila dolga. Čeprav so bili celotna pokrajina Gesäuse in deli severnega predgorja že leta 1958 proglašeni za prvi naravni rezervat na Štajerskem, je zakon dopuščal tudi industrijsko izrabo regije, in pokrajina se je tako skrčila na vsega 11.500 ha. Šele, ko je bil leta 1997 realiziran nacionalni park Apneniške Alpe, so se razprave o nacionalnem parku Gesäuse ponovno razživele. Sedaj je pokrajina, ki se razprostira na 11.300 ha med naseljem Hieflauom in začetkom pokrajine Gesäuse, severnim predelom vrha Buchsteina in južnimi pobočji gorske skupine Hochtor pod strogim naravovarstvenim nadzorom. Poseben pomen te pokrajine je v izjemnem obilju neokrnjenih biotopov, ki so pogojeni z veliko energijo reliefa in z njim povezane izjemne strukturiranosti na majhnem ozemlju. Kdor bo obiskal to pokrajino, bo v miru užival na pohodnih poteh, zasanjanih kotičkih ob reki Enns in ob cvetličnem razkošju na planinah, ki obdajajo jezero Sulzkarsee.
(Christina Schwann, OeAV)