Iz središča Knittelfelda hodimo naprej po poti 02 do zunanjega okraja „Hautzenbichl“, kjer prečkamo hitro cesto Murtalschnellstraße. Po gozdni cesti se položno povzpnemo do domačije Gehöft Böcksteiner. (Tu se lahko odločimo za kratek izlet do gozdne učne poti). Po isti cesti nadaljujemo do vrha Tremmelberg na 1.194m nadmorske višine, kjer bomo uživali ob čudovitem razgledu z dvostolpnega lesenega stražnega objekta. Stolpa sta zgrajena po vzoru benediktinskega samostana v Seckau (gorski stolp). Do gore Tremmelberg je približno 2 uri hoda.
Iz Tremmelberga položno sestopamo do cerkve Kalvarienkirche. Pot 02 pelje do romarske poti (Heilsweg, na kateri bomo srečali številne votivne stebre) za Seckau. Na stičišču z glavno potjo (zdravnik, orožarna, slaščičarna...) zavijemo po poti na levo. Še pred tem pa si moramo privoščiti kratek izlet do središča mesta Seckau, do slovite benediktinske opatije (od Tremmelberga do Seckau je približno 1 ura hoda). Po glavni ulici se krajši čas vračamo po isti poti, zapustimo Seckau in zavijemo desno. Pot pelje skozi manjši gozd navzdol v dolino Gradenbachtal, kjer pri domačiji "Moar" (810m) prečkamo cesto za Steinmühle.
Zahodno pridemo po položno vzpenjajoči se občinski cesti do majhne kapelice pri domačiji "Weigand". Tu zavijemo levo na gozdno cesto, ki se je držimo vse do malo pred domačijo "Kielbrein". Na tem mestu lahko uživamo ob čudovitem razgledu na naselja Bischoffeld in Ingering II, z dvorcem Wasserberg. Znova zavijemo na levo po hladni gozdni poti navzdol do nekdanje gostilne "Braunwirt" (785m). Tu prečkamo deželno cesto L515 in sledimo občinski cesti proti Schattenbergu ter vse do naselja Ingering II.
(Franz Genger, Rudi Felber, OeAV-Sekt. Knittelfeld, Christina Schwann, OeAV)
 

Benediktinska opatija Seckau velja s svojo stolnico za eno izmed znamenitosti avstrijske zvezne dežele Štajerske. Samostan so ustanovili za avguštinske kanonike, predstavljal pa je sedež škofa in sedež škofije. Potem, ko je Jožef II. samostan ukinil, pa so se v njem leta 1883 ponovno naselili benediktinski menihi iz Beurona. Od takrat velja za samostan geslo "Ora et labora – Moli in delaj ". 19 patrov (duhovnikov-op.prev.) in samostanskih bratov je tukaj živelo in dnevno opravljalo dolžnosti v konventu in imelo svojo dnevno molitveno uro. Ti menihi pa nikakor niso bili neživljenjski, kajti njihova ljubezen do ljudi jim je narekovala, da se ukvarjajo tudi s pastoralno dejavnostjo, npr. z eksercicijami (sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; duhovne vaje-op.prev.), dnevi razmišljanja ter s poučevanjem in svetovanjem mladim na opatski gimnaziji. Opatija se je sčasoma izkazala za pomembnega delodajalca te regije. Manjši gospodarski obrati veljajo danes za nekakšne podružnice, dodatne oporne točke samostana. Samostan zaposli mnogo novih sodelavcev tudi za vodenje opatijske gimnazije, upravljanje samostana, vsakodnevno oskrbo in vzdrževalna dela. Ko se podamo po poti Schattenbergweg, gremo mimo velike gosposke hiše. Leta 1859 je dal Johann Alois Zeilinger, potomec ene znanih štajerskih železarskih družin, v Schattenbergu zgraditi novo fužino za izdelavo kos. Lokacija fužine je bila zaradi svojega gozdnega bogastva in vodne energije zelo ugodna in je dajala kruh in zaslužek kakim 50 zaposlenim. Že leta 1904 je od tukaj vodila telefonska povezava v Knittelfeld, in kasneje še ena do lovske koče družine Zeilinger v Roßbachu. Zeilingerjevi potomci (sin Franz, nečak Otto) sta imela poleg fužin še veliko kmetijo, mlekarno in žago. Po I. svetovni vojni je vse pričelo propadati, in leta 1929 so fužino za izdelavo kos zaprli. Leta 1953 je preostalo posest v Schattenbergu kupil dunajski industrialec Otto Arnold. V Ingeringu II na vzpetini kraljuje dvorec Wasserberg. Utrjena zgradba, ki je v uradnih listinah omenjena že leta 1174, je služila za nadzor nad številnimi tovornimi potmi med Aichenfeldom ter dolino Palten in Liesing, ter dolino Pöls. Med leti 1482 in 1512 so stari grad razširili in preuredili v mogočni dvorec. V času od 1260 do 1844 je bil Wasserberg v lasti škofije Graz-Seckau, nato pa so se lastniki pogosto menjavali. Od 1897 do 1907 je bil lastnik princ Arnulf Bavarski (Arnulf von Bayern), ki je imel v dvorcu hotel z zdraviliško dejavnostjo, vključno z zdraviliškim zdravnikom. Grof v. Montjoye la Roche je leta 1913 dvorec prodal samostanu Sv. Križa. Med II. svetovno vojno je pripadel državni gozdni upravi in slednjič prešel v skrbniško upravljanje Zvezne Dežele Štajerske. Po procesu vračanja odvzete lastnine je dvorec Wasserberg od leta 1950 zopet v rokah samostana Sv. Križa.
(Christina Schwann, OeAV, Franz Genger, Arnorld Kreditsch, OeAV-sekcija Knittelfeld)