Ko stojimo pred Aljaževim domom (1015 m), si še enkrat vzamemo trenutek časa in se ozremo na mogočno Severno triglavsko steno, preden se podamo na pot po dolini Vrata. Hodili bomo po globoki in povsem tipični ledeniški dolini, ki ima obliko črke U. Začnemo po cesti, ki pelje po dnu doline proti severovzhodu. Gremo mimo parkirnega prostora po gozdu in ob robu Turkovega Rovta, manjše jase sredi gozda. Nadaljujemo po pretežno ravni cesti po dolini, ki se počasi zoži. Ko dosežemo naslednjo jaso, imenovano Poldov Rovt (cca. 2km, 25 min), pa naša pot skrene s ceste navzdol v desno na kolovoz, ki nas privede nad potok Triglavska Bistrica. Kolovoz zamenja gozdna steza, ki nas povede čez področje, imenovano Galerije. Nato se začne pot zložno spuščati in preide v lep kolovoz. Po njem gremo mimo zaraščenih senožeti ter senika in pridemo nazaj na cesto Mojstrana – Aljažev dom (30 min), ki je tukaj že asfaltirana. Globoko pod nami teče potok Triglavska Bistrica, nad njo pa lahko opazimo ostenje Cmira. Nadaljujemo po cesti v desno in gremo po zelo strmem klancu Kreda navzdol. Naklonina klanca je tudi do 25 stopinj! Po 20 minutah hoje smo pri Koči pri Peričniku. Od Aljaževega doma 1h 15 min. Zelo priporočljiv je ogled slapa Peričnik, ki je vsega 15 minut hoje oddaljen od koče. Sledimo smernim tablam. Slap Peričnik sestavljata dva slapova, predvsem je mogočen Spodnji (52 m), ki pada čez izpodjedeno steno, pod katero lahko pridemo za bučno vodno zaveso slapu. Do Zgornjega slapu vodi zavarovana pot. Pot Via Alpina še gre nekaj minut po cesti, nakar zavije v desno čez kovinsko brv pri vodnem zajetju. Znajdemo se na desnem bregu potoka Bistrice. Nadaljujemo po prijetnem senčnem kolovozu ob potoku rahlo navzdol. Ko pridemo do mosta čez Bistrico, gre kolov naprej po desnem bregu potoka, nas pa markacije usmerijo čez most nazaj na že dobro znano cesto. Znajdemo se na manjši jasi, imenovani Pri Rosu, kjer je ob cesti nekaj hiš mimo katerih gremo po cesti. Strmo gozdnato pobočje, ki ga lahko opazimo na desni, je Črna gora (1378 m), ki loči dve veliki alpski dolini - Vrata in Kot. Nadaljujemo po cesti in pridemo do velike lesene table Triglavski narodni park, ki nas spomni, da smo bili na področju največjega slovenskega narodnega parka. Sedaj se začne cesta spuščati in nas privede v vas Mojstrano. 1h. Skozi vas gremo po cesti mimo trgovine na levi. Na koncu vasi gremo čez most, za katerim cesta zavije ostro v levo ob potoku, mi pa po asfaltni stezi naravnost navzgor na glavno cesto Jesenice – Kranjska Gora. 15 min. Končamo čez cesto na avtobusni postaji pri spomeniku dovškemu župniku Jakobu Aljažu, ki je ena osrednjih osebnosti zgodovine Julijskih Alp. Od Koče pri Peričniku smo porabili 1h 15 min.
Vir: Dobnik, Jože; Slovenska planinska pot: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, Ljubljana 1998; Mihelič, Tine; Julijske Alpe: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, Ljubljana 1998; Atlas Slovenije, 3. izpopolnjena in razširjena izdaja, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS), Ljubljana 1996; Julijske Alpe – vzhodni del, 1:50.000 GZS, Planinska založba PZS, Ljubljana 2003 Gorenjska, izletniška karta1:50.000, GZS, Ljubljana 1998
(Peter Šilak)

Nedaleč stran od Aljaževega doma je pri spominski kapeli in spomeniku gornikom, padlim v drugi svetovni vojni, lep pogled na triglavsko Severno steno. Zaradi višinske razlike (1200 m) jo prištevamo k najmogočnejšim stenam v Alpah, k veličastnosti pa pripomoreta še njena širina (3 km) in nagnjenost (povprečna 45 stopinj). Steno, ki je simbol slovenskega alpinizma, so prvič preplezali leta 1890 in smer poimenovali Slovenska. Zaradi rivalstva med slovenskimi in nemškimi alpinisti je veljala za največkrat preplezano steno v Avstro-Ogrski; do danes je v njej nastalo že obilo smeri, med katerimi sta še posebej čislani Čopov steber in Sfinga. Literarni spomenik ji je postavil Tone Svetina s svojim romanom Stena.
Peričnik se imenujeta dva slapova v dolini Vrat. Ob umiku pleistocenskega ledenika je nad dolino potoka Bistrice obvisela stranska grapa potoka Peričnika. Njegova voda je sprva padala čez 70 m visoko konglomeratno steno kot sklenjen slap, ki se je zaradi razjedanja manj odporne kamnine v zgornjem delu, začel deliti na dva dela. Zgornji Peričnik se je pomaknil nazaj od prvotnega roba in v nekoliko odpornejših plasteh je nastal 16 m visok slap. Spodnji Peričnik, visok 52 m, je po ločitvi od Zgornjega Peričnika, večkrat prestavil ustje proti jugozahodu. Zgodaj poleti je v popoldanskem času v slapu tudi do 2 m3 vode. Pozimi, ko voda zamrzne v visok leden steber, mogočno steno pa prekrijejo ogromne ledene sveče, je slap zelo priljubljen med ekstremnimi plezalci.
Mojstrana je gručasto naselje ob sotočju Save Dolinke in Bistrice ob glavni cesti Jesenice–Rateče. Leta 1870 zgrajena železniška povezava med Jesenicami in Trbižem (ukinjena leta 1966) je spodbudila zaposlovanje na Jesenicah in razvoj turizma, ki je danes najpomembnejša dejavnost. Podružnična cerkev iz leta 1640 stoji na prostoru starejše lesene cerkve, ki je stala na mestu, kjer naj bi po ljudskem izročilu prenočila sv. Ciril in Metod na poti v Rim. Slovanska apostola naj bi papežu nesla kosti sv. Klemena, po katerem je cerkev dobila tudi ime. Na drugi strani reke Save stojijo Dovje, kjer je služboval Jakob Aljaž, “triglavski” župnik. Njegov spomenik stoji pod naseljem ob glavni cesti. Poleg njega so na dovškem pokopališču pokopani mnogi gorniki, ki so svoja mlada življenja pustili v gorah, med njimi tudi Klement Jug (1898—1924), filozof in alpinist.
Bibliografija: Svetina, T. (1980). Stena. Ljubljana. http://www.sigov.si/tnp/ Lukan Klavžer, T. (2003). Mojstrana. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 2003. Ljubljana.
(Mimi Urbanc)