Etapa sledi belo rdeče markacije. Zavetišče Longon zapustimo proti vzhodu. Steza v majhnih ključih sledi levi breg hudournika Longon. Hudournik prečkamo po brvi (1785m), se poševno spustimo v gozd in hitro izgubimo višino. Ko pridemo čez greben Autcellier (1502m), prečkamo potok Arcane (1463m) v ponikvi in dosežemo obviselo planoto Rougios (1467m). Steza se nadaljuje skozi precej alpsko regijo s starimi lesenimi planšarijami, zelenimi travniki in z macesnom prekritimi planotami. V gozd Fracha prodremo po majhni makadamski cesti, s katere se globoko pod nami odpira pogled na Tinée in na visoke vrhove levega brega, kot tudi na dolinico Mollières na vzhodu. Nadaljujemo proti jugu, po sredini gozdnatega pobočja. Nato gremo do osamljenih senikov krajev, ki se jima pravi Traverse in Puge de Selvanière ter še naprej do majhnega sedla, ki mu domačini pravijo “La Barre“. Na drugi strani se konča gozd in se odpre pogled proti spodnjemu toku reke Tinée. Spust nadaljujemo proti jugu, po golem pobočju, ki sega do arboretuma Roure (brezplačen vstop). Pot zapustimo po prvem zavoju in se po stezi, ki gre na desno odpravimo proti pastirskim kočam in kapeli Saint-Sébastien (freske Andréa de la Celle iz leta 1510). Po majhni cesti pridemo v Roure (1096 m). Tu se pridružimo GR® 52 A. Roure zapustimo sledeč staro ovinkasto pot, ki večkrat seka cesto. Ta spust je precej težak, zato se ga ob vročih popoldnevih raje izognemo. Po mostu čez Tinée nazadnje pridemo do vasi Saint-Sauveur-sur-Tinée (496m).

(Paul Guglielmi, CDRP 06)

V tej etapi zapustimo osrednji del narodnega parka Mercantour in se podamo v svet, ki združuje visokogorje in naseljene doline. Od zavetišča Longon, ki ga na jugu varuje Mont Autcellier (2204 m) in na severu Mont Gravières (2331 m) in od koder se nam ponuja čudovit razgled, se pot spusti proti vasi St-Sauveur-sur-Tinée. Sredi pobočja prečkamo območje, kjer se od leta 1992 spet pogosteje pojavljajo volkovi, kar je izzvalo številna nesoglasja med ekologi in pastirji. Kamnita pokrajina se kmalu umakne macesnovim in hrastovim gozdovom, ki so prepredeni s številnimi gozdnimi potmi za odvoz lesa, saj je macesnov les, ki ne zgnije, cenjen gradbeni material. Po razvalinah ob poti lahko slutimo, da so tukaj nekoč živeli ljudje, ki so vodo dobivali iz številnih vodnih zajetij. Malo pred vasjo Roure je gorski arboretum, edini v tem departmaju, in v njem so skoraj vse vrste iglavcev z vseh petih celin. Roure stoji na obronku gozda Fracha in je kamnita oaza z ostanki gradu. Nekdanjo hišo fevdalnega gospoda so v XIV. stoletju spremenili v utrdbo in pozneje je bila del Maginotove linije, ki naj bi Francijo branila pred italijansko invazijo. Od tam se pod nami zariše utrjeno mesto St Sauveur-sur-Tinée iz XV. stoletja. To alpsko mesto ni le strateško mesto z vojaškega stališča, temveč je zaradi svoje izredne sončne lege tudi rodovitno poljedelsko območje. Blaveti ali Modri po slovensko, prebivalci St Sauveurja, gojijo celo fige, nekdaj nezanemarljiv element tukajšnjega gospodarstva. Zanimivo je, da je to drevo, ki ljubi visoke temperature, tukaj raslo na več kot 1000 m visokih prisojnih pobočjih. Obe vasi je najprej povezala rimska cesta, po kateri je pred več kot 2000 leti korakal tudi cesar Avgust, ko je s svojimi legijami prišel pokorit prve prebivalce Alp, keltsko-ligurske narode Vara in Tinéeja. Pozneje, leta 1927, so postavili tovorno žičnico, ki je olajšala prevoz blaga iz hribovskega Roura v mesto. Zdajšnjo cesto so zgradili šele leta 1935. V centru St Saveurja lahko na nekaterih prekladah nad vrati še vedno vidimo vklesane napise različnih poklicev iz preteklosti. Kljub težaškemu delu prebivalci niso zanemarili vere. Dokaz goreče verske privrženosti je cerkev St Michela, ki se svojim piramidastim zvonikom iz XIV. stoletja dviga nad ozkimi tlakovanimi ulicami in številnimi kapelicami. St Saveur je danes glavno mesto kantona in se kot v zelenem gnezdu razteza na prostoru, ki ga ustvarja rečna zanka.
(Sara Zeidler, Gilles Chappaz, Grande Traversée des Alpes)