Pod zaselkom krenemo na pastirsko pot, ki vodi do hudournika Urine, gremo čez brv in se ponovno vzpnemo v gozd po desni stezi, ki seka serpentino pastirske poti in više še eno. Sledimo stezo na drugi strani vse do križišča (1950m). Nato poševno nadaljujemo vzpon sledeč GR® 58 do Črnega gozda (fr. Bois Noir), prečkamo hudournik Estachons in nadaljujemo vse do smučarske proge pod zaselkom Valpreveyre. V velikih ključih se vzpnemo se po smučarski progi in potem ko preplezamo precej strmo pobočje, pridemo do velike travnate kotanje na višini Clot de Besseys pod skalnimi zaporami sedelca Gilly. Sedaj zapustimo GR® 58, zavijemo levo in jo uberemo prečno (GR® 58B) v Pré du Vallon. Nato gremo nad tamarjem pod Bergerie sous Roche in se povzpnemo na vrh dolinice hudournika Urine vse do istoimenskega sedla (2525m). (Marc Buisson, CDRP 05)

V središču regionalnega naravnega parka Queyras, ki je bil ustanovljen leta 1977, da bi povezal gospodarski razvoj z zaščito naravnega bogastva, pot zapusti zaselek Roux, simbol lokalnega rokoldelstva. Vzpne se proti grebenom skozi macesnove gozdove, brez katerih si pokrajine Queyrasa ne moremo predstavljati. Hodimo po vlažni dolinici po robovih gozda Brune (sl. rjavi gozd), po katerem se imenuje tudi bližnja smučarska proga, dokler ne pridemo do zaselka Valpréveyre, katerega ime nakazuje, da se nahajamo med zelenimi travniki. V zavetju grebena Gilly na jugu, kjer je prezimovalno območje muflonov, in grebena Gardiole na severu, tradicionalne macesnove hiše in dve kapeli zaselka ponosno stojijo pod visokim Bric Bouchet (2997 m). Macesnove in čemprinove gozdove človek že od nekdaj izkorišča. Ne le, da je ta les izjemno odporen proti vodi, zračni gozdovi puščajo tudi dovolj prostora za sočne gozdne pašnike. Toda življenje v teh krajih ni lahko in tukajšnji kemp redno trpi zaradi vremenskih nevšečnosti - hudournik Boucher (sl. mesar) pogosto vdre na ta teren in kot leta 2001 s seboj odnese vse, kar je na poti. Kljub temu, da so sčasoma in po številnih katastrofah teren varnostno uredili, pa narava pogosto izniči človeški trud. Pot se nadalje vzpenja po pobočju, ki je pozimi smučarska proga. Iglavce pusti za seboj in krene na planino, kjer cikcaka od planinske koče do tamarja. V tamarju Pierres écrites (sl. popisani kamni) še vedno najdemo napise, ki so jih naslednikom zapustili prebivalci Abrièsa (glej pot od Pierres écrites do Abrièsa). V teh prostranih krajih se ustavlja tudi tudi brkati ser, ki je z 280 cm razpona kril največja ujeda v Franciji. To veliko roparico, ki se hrani izključno s kostmi in kitami mrhovine, so kot zaščiteno vrsto v Mercantour ponovno naselili leta 1993, od tedaj pa se je razširila na različne konce Alp. Ko pridemo do sedla Urine smo že na meji z Italijo in pred nesporno manj strmimi pobočji Piemonta.
(Sara Zeidler, Gilles Chappaz, Grande Traversée des Alpes)