Na drugi strani naselja Sobot/Soboth (vzhodno) nadaljujemo po poti naprej, mimo opornega stebra vlečnice, čez travnike vse do gozdnega roba. Tu pot kratko sledi „Wohlfühlweg/trim stezi“, na kateri je več iger za čutno zaznavanje. Sledimo poti desno navzdol do potoka in nato znova navzgor do ceste, ki pelje do Laakna, na kateri se držimo leve. Cesti sledimo le krajši čas, le do kažipota „Untersoboth“. Najprej dospemo do domačije Popernegg, nato nadaljujemo do naslednjega ozkega desnega ovinka, kjer cesto vzdolž pobočja zapustimo in zavijemo levo (tu moramo skrbno paziti na markacijo). Sestopimo do slikovite soteske Krummbachschlucht, kjer nas stezica popelje čez vodo, takoj zatem pa se pot prične znova vzpenjati. Sledimo kažipotu v smeri „Rotwein“, ki nam naznani bližnjico do gozdne ceste.
V Rotweinu sledimo poti za Sveti Lovrenc/ St. Lorenzen. Pot vzdolž asfaltirane ceste je dolga približno 2 ½ km, šele nato ponovno dospemo na pot Južno alpsko pot - Südalpenweg 03 (Bad Radkersburg – Sillian), ki vodi do prehoda Radlje/ Radlpass. Po približno 45 minutah dospemo do nekdanje gostilne Puschnig, kjer se pot odcepi desno prek travnika proti gozdu. Nadaljujemo po poti, dvakrat navzgor in dvakrat navzdol, dvakrat prečkamo manjši potok, nato znova prispemo do poti in dospemo v Sveti Lovrenc/St. Lorenzen. Po približno 500 m hoda po cesti zavijemo desno na polja, medtem ko se cesta v levem ovinku nadaljuje. Pot se tu položno dviguje do slovenske meje. Dobršen del poti poteka neposredno po mejnem območju, preden končno dospemo do prehoda Radlje / Radlpass (približno 4 ure).
Pot vodi čez mejni prehod Radlje / Radlpass v Slovenijo. Tej poti krajši čas sledimo navzdol proti levi (medtem ko „03“ nadaljuje naravnost), nato po daljšem odseku zavijemo po cesti v smeri transverzale Nord-Süd-Weitwanderweg 05 (Nebelstein – Eibiswald) oz. po poti Römerweg desno v smer Eibiswald. Od tod se pot 05 spušča skozi gozd in čez travnike, skozi majhno naselje, deloma po gozdnih poteh deloma po cestah, vse do Eibiswalda.
Pri prehodu Radlje / Radlpass se Via Alpina s poti 05 preusmeri na pot 03 proti zahodu.
(Christina Schwann, OeAV)

V Eibiswaldu sledimo poti vzdolž glavne ceste proti zahodu in prispemo do magistralne ceste, ki jo pri „Gottlobstein/votivnem kamnu“ prečkamo, nato pa sledimo oznakam transverzale Nord-Süd-Weitwanderweges 05 oz. asfaltirani cesti za Aichberg. Po nekaj ovinkih se pot prične vzpenjati, dokler se ne konča pri domačiji, kjer se usmerimo desno na poljsko pot ter se pričnemo znova vzpenjati. Klop na tem mestu nas vabi k počitku, malici in uživanju v čudovitem razgledu na Eibiswald. Pot nadaljuje navkreber skozi majhen gozdiček, nato nadaljuje prek polj rahlo navzdol do naslednje kmetije. Tu se držimo leve, prečkamo kmetijo in nadaljujemo po travniški poti, vzdolž konjskih pašnikov. Kmalu ponovno dospemo na asfaltirano cesto, se držimo desne in hodimo po le-tej do odcepa, kjer se usmerimo proti desni. Sledimo poti in dospemo do kažipota, ki nakazuje eno pot v smer St. Oswald, drugo v smer gostilne "Gasthof Bachseppl". Odločimo se za slednjo, ki vodi skozi gozd ponovno navkreber do poljske poti in znova do prevozne ceste. Pri majhni kapelici se držimo desne, nadaljujemo še krajši čas čez travnike in nato po neopazni stezi skozi gozd, dokler znova ne dosežemo ceste. Te se držimo vse do majhnega naselja, kjer se pri zadnji hiši pot ostro odcepi na levo prek travnikov. Nadaljujemo vzdolž gozdnega roba navzgor, nato skozi gozd in za krajši odsek strmo navzgor, dokler ob izhodu iz gozda ne prispemo do kapelice Höchwirtkapelle, ki je posvečena sv. Antonu (približno 2 uri).
Pri kapelici Höchwirtkapelle prečkamo asfaltirano cesto in sledimo poti skozi gozd, ki se položno spušča vse do ceste. Tu se držimo desne. Na koncu se pot odcepi proti gozdu in le-te se držimo dokler ne dospemo do ostrega desnega ovinka. Nato še kratek odsek navzgor in končno ponovno prispemo do asfaltirane ceste in do razcepa, kjer se usmerimo na levo proti St. Oswaldu.
Pred pošto se Via Alpina odcepi desno po stezi, ki pelje navzdol do potoka Stierriegelbach, katerega prečkamo po dveh lesenih mostovih, nato se krajši čas držimo ceste levo in se takoj za tem usmerimo po stezi skozi gozd in prek travnikov strmo navzgor. Prispemo na gozdno cesto, po kateri hodimo prek bezgovega nasada do St. Katharine in der Wiela. Pot se nadaljuje skozi gozd navzgor do prevozne poti, ki pelje do kmetije Hof Erhard. Nad omenjeno potjo se držimo leve in takoj za tem zavijemo desno ter nadaljujemo skozi gozd, nato po gramozni prevozni poti, kjer se usmerimo na levo do gostilne Jägerwirt (približno 2 uri). Po položni poti se usmerimo navkreber čez travnike, čez lesene mostičke ob robu visokega barja, večkrat prečkamo gozdno cesto in sledimo markaciji skozi gozd. Zadnji kos poti poteka po gozdni poti in vodi do koče Schwanberger-Brendlhütte (približno 1 ura od Jägerwirta).
V St. Oswaldu sledimo markaciji v smeri proti vzhodu in se pri prvem odcepu izven naselja (Marterl) usmerimo desno. (Christina Schwann, OeAV)
 

Kraj Sv. Ožbolt pri Ivniku (St. Oswald ob Ivnik) se v uradnih listinah prvič pojavi leta 1399. Ime kraja izvira iz let 1723-1728, ko so v občini Ivnik zgradili podružnično cerkev, posvečeno Sv. Ožboltu. Ožbolt, sin northumbrijskega kralja, se je rodil leta 604. Med uporom proti Britancem je pobegnil v samostan Kolumban k Hyju, kjer se je dal krstiti. Leta 634 je svoje ozemlje ponovno osvojil nazaj in s pomočjo menihov poskušal vpeljati krščanstvo. Leta 635 je ustanovil samostan Lindsfarne, l. 642 pa je med bitko padel v boju s kraljem Penda von Mercia pri Matherfelthu. V farni cerkvi tik nad oltarjem visi slika Sv. Ožbolta, ki so ga upodobili z vranom, ki v kljunu nosi prstan. Ta vran naj bi bil Ožboltu pomagal pri njegovem snubljenju. V rokah drži tudi pokal (grb s podobo Sv. Ožbolta), v katerem je krizma (krščansko sveto olje-op.prev.) za maziljenje Ožbolta, ko bo postal kralj. Farna cerkev Sv. Katarine v Wielu je nastala leta 1545. Ogleda vreden je spomenik "Da Ruß" (Rus), ki ga je izdelal Carl Hermann po ganljivi pripovedi Hansa Kloepferja o nekem Rusu, ki naj bi se bil med I. svetovno vojno vkopal v Jägerwirtu. Pot od Ivnika do Jägerwirta so poimenovali tudi „Dr.-Hans-Kloepfer-Weg“ (pot dr. Hansa Kloepferja).
(Christina Schwann, OeAV)