V Pliberku (Bleiburg) sledimo „glavni cesti“ skoraj do dvorca s turističnim uradom, banko, kavarnami in trgovinami ter se nato odcepimo proti levi. Od tod naprej je pot ponovno markirana (rdeče-belo-rdeče, istočasno pot K5 Mikitzweg). Gozdna pot se rahlo vzpenja in je deloma preraščena, zato bodo na tem delu dolge hlače dobrodošle. Na manjši jasi nad domačijo bomo ponovno uživali ob lepem razgledu na Petzen in na Hochobir. Po 5 minutah hoje po gozdni stezi pridemo do gozdne ceste, kateri sledimo približno 15 minut. Pod z drevesi preraščenim Kömmelgupfom se usmerimo desno. Med hojo čez polja lahko uživamo ob lepem razgledu. Po krajšem delu hoje po asfaltirani cesti zavijemo ponovno na gozdno cesto, ki pripelje naravnost do slovenske meje, označene z mejnikom XVIII/1. Pot zavije levo in nato desno ter ponovno privede do gozdne ceste za kmetijo Straunik (približno 3 ure).
Od kmetije Straunik (približno 3 ure) sledimo poti do kmetije Pozdich-Hof, nato pa nadaljujemo po gozdni cesti do majhnega naselja Bach. Pri cerkvi in gasilski postaji se držimo leve. Po približno 15 minutah sprehoda po cesti se usmerimo desno in prečkamo polja nad cesto, skoraj vzporedno z le-to. V gozdnatem področju se pot usmeri rahlo navzdol in zavije desno. Pri mostu čez Dravo, ki vodi neposredno do centra Labota/Lavamünd, se združi s cesto. Takoj po mostu čez Dravo se pot odcepi levo navzgor. Pozor na markacijo! Tako pri Bachu kot pri Illmitzenu se držimo desne.
(Christina Schwann, OeAV)
 

Labot (Lavamünd) se nahaja na zavarovani legi med izlivom reke Labot v Dravo, od koder tudi izvira ime kraja. Pokrajino na severu obdajajo pobočja obronkov Koralp in na jugu reka Drava. V ledeni dobi je dravski ledenik, ki se je raztezal vse do Pliberške in Rudenske kotline, morene potiskal proti Labotu, te pa so nato zaprle Labotsko dolino. Tam je nastalo jezero, v katerem so se usedali sedimenti. Potem, ko se je ledenik stopil, sta se reki Labot in Drava vrezali v te sedimente, in v Labotski pokrajini ustvarili visoko planoto. Podlaga je pretežno sestavljena iz kristalinske osnove iz triasnih dolomitov. Nadmorska višina Labota znaša le 349m, ki se zato uvršča med najnižje ležeče koroške kraje. Blage podnebne razmere omogočajo vinogradništvo, gojenje lanu, pridelavo tobaka in hmelja. Labot, ki je od Slovenije oddaljen borih 5 km, pa je bil znan že v času Rimljanov. Takšnega strateško pomembnega položaja, ki leži med dvema rekama, ki nudita tako zaščito kot tudi prometno zvezo, Rimljani niso mogli preprosto pustiti neizkoriščenega. Najdbe, na katere so naleteli na Elbitzu, višji pokrajini vzhodno od izliva reke Lavant v Dravo, pa tudi med gradnjo občine, pričajo o pomembnosti tega stičišča za Rimljane. Iz takratnega časa je ohranjen mejnik, okrašen z definčkom, ki ga danes lahko občudujemo pred gostiščem Adlerwirt. V zemlji današnjega magistrata so našli kovance cesarja Domicijana (78-81 po Kristusu) in Marka Avrelija (161-175), ter tudi kovance mlajših cesarjev, npr. Konstantina (314-323) in Krispa (320-323). Zaradi lege na obeh večjih rekah so se tu dolga stoletja ukvarjali s splavarjenjem. Nekateri splavi so prispeli celo do Črnega morja. Leta 1715 je v Labotu pustošila kuga in leta 1851 je velikanska povodenj zajela ves glavni trg.
(Christina Schwann, OeAV)
A14
Ime kraja Sobote izhaja iz slovanskega izraza "pot" in pomeni "potok" ali "reko". To ime, ki ga nosi vsa okolica kraja Sobote, se v prostem prevodu glasi nekako "kraj globokih, strmih potokov". In resnično sta se v teku geomorfoloških dogajanj oba potoka, Feistritz in Krumbach, globoko vrezala v kristalinsko kamninsko osnovo. Ta močna razrezanost je povzročila nastanek globokih, ozkih sotesk. Zdaj nam je jasno, odkod je kraj dobil svoje ime. Pokrajina ob Soboti od Mahrenberga, pa do malo naprej vzhodno ležečega Ivnika je bila najbrž poseljena že konec prvega tisočletja. Sem so poslali strokovnjake za krčenje gozda, ki so za gospodo z velikim trudom uspeli pridobiti obdelovalne površine. Kot vse obmejne občine, je tudi Sobot med obema vojnama preživljal težke čase. Konec I. svetovne vojne so zaznamovali še posebej grenki dogodki. Tedanje (še) jugoslovanske čete so to področje zasedle in opustošile. Julija 1920 so prebivalci Sobote glasovali za priključitev k Avstriji in s tem izgubili njihovo naravno dano zaledje, Dravsko dolino. Za hribovske kmete iz Sobote, Mlak (Laakena), Radvanj (Rothweina) in St. Lorenzna pa je to zaledje pomenilo edino gospodarsko povezavo. Oktobra 1920 je Sobot dokončno pripadel Avstriji, in kraljevina SHS se je morala umakniti z zasedenih področij na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Za prebivalce teh krajev se je s premaknitvijo meje začel neizprosen boj za preživetje, ker takrat še ni bilo speljanih nobenih poti do Ivnika. Tik pred koncem II. svetovne vojne, leta 1944, so jugoslovanski partizani zavzeli žandarmerijsko postajo v Soboti. V centru Sobote danes na žrtve I. in II. svetovne vojne spominja 54 križev iz brezovine pred spomenikom. Zahodno od Sobote leži akumulacijsko jezeri, ki so ga zgradili v letih 1988-1933. Obsežen športno-rekreacijski center s kavarno ob jezeru je prava atrakcija. V idiličnem kraju Sobot si splača ogledati farno cerkev Sv. Jakoba iz leta 1545. Ogleda vredna pa je tudi božjepotna cerkev Sv. Leonarda pri Zambichlu iz leta 1645 s 14 zazidanimi postajami križevega pota in ostanki nekdanje stare steklarne. Od leta 1926 imajo v kraju tudi majhno obmejnodeželsko šolo.
(Christina Schwann, OeAV)