Povezava do podrobnejših detailjih o poti: https://www.komoot.de/collection/901422/-via-alpina-green-gruene-zelena-vert

Zelena pot zapusti kneževino Liechtensteina in pelje v Švico, proti Sevelnu v kanton St. Gallna. Pot poteka vzdolž planinske poti Rheinauen-Wanderweg v smeri proti severozahodu od mesteca Haberfeld, rekreacijskega centra v naravi, navzven pa prispemo do srednjega jeza. Nadaljujemo v smeri proti jugu, gremo mimo nogometnega igrišča in prek lesenega mostu, zavarovanega spomenika, prečkamo reko Ren ter istočasno tudi mejo. Držimo se glavne ceste in prečkamo železniško progo pri železniški postaji Sevelen ter nadaljujemo do središča vasi Sevelen. Od tod naprej pelje pot skozi majhno dolinico navzgor do ravnine Oberschna. Pot pelje mimo skal, gozdov in močvirja v Gretschins. Prek hrbta prispemo do Fontnas, kjer sestopimo sledeč robu ravnine Rena in hodimo naprej ob vznožju masiva Alviers do Azmoosa. Od tod naprej se ponovno vzpenjamo položno po poti, ki pelje skozi gozd v Vild, kjer stoji majhna kapelica. V ospredju kraljuje dvorec Sargans, ki nam nakazuje pot skozi vinograde in prek travnikov. Pod dvorcem hodimo nato vzdolž glavne ceste do železniške postaje Sargans.
(Schweizer Wanderwege)
 

Razvaline Wartau Hrib, na katerem se nahajajo razvaline gradu Wartau, leži vzhodno od občine Gretschins in je del wartauskega gričevja, ki je privlačna in ekološko zelo raznovrstna pokrajina. Nižinska tla ter toplo podnebje, ki je posledica fena, nudijo idealne osnove za obstoj številnih termofilnih oz. toploljubnih rastlinskih in živalskih vrst (kot so npr. redke smokulje (gadu podobne manjše nestrupene kače-op.prev.)). Od leta 1950 naprej se je goščava dreves in grmovja tako zelo razrasla, da je grozila nevarnost, da bo listnat gozd popolnoma zakril wartauske grajske razvaline. Od leta 2001 tu poteka projekt, s katerim bi hribu z grajskimi razvalinami krajinsko in ekološko zvišali vrednost. Artilerija Fort Magletsch Artilerijsko utrdbo Fort Magletsch, znano tudi kot Kladivo, so ustanovili med 2. svetovno vojno, tvori pa najsevernejši temeljni kamen trdnjave Sargans. Med reformo vojske leta 1995 so jo ukinili. Zgornja etaža artilerijskega obrata, skozi katero se lahko sprehodimo v vodenih skupinah, je vojaški obrat državnega pomena, ki je še danes takšen, kot je bil v času svojega delovanja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sargans Sargans, ki leži v depresiji doline reke Ren, se kot kraj prvič omenja leta 765. Ker je skozi Sargans peljala že stara tranzitna cesta in trgovska pot Zürich-Graubünden, ki je vodila vse do Italije in Avstrije, je kraj že zgodaj predstavljal pomembno politično in prometno povezavo.
V 13. stoletju so si grofje Werdenberg-Sargans na dvorcu uredili sedež, od koder so imeli pregled nad vso dolino. Leta 1337 so bile Sargansu podeljene mestne pravice. Leta 1405 so mestece razdejali Appenzelerji, leta 1445 pa Švicarji. Oboji so se ob napadu neuspešno trudili zavzeti dvorec, ki ponosno kraljuje na skalnatem grebenu Gonzna. Leta je 1811 Sargans prizadel velik požar. Do obdobja helvetike, to je do leta 1798, je bil dvorec sedež kraljevih deželnih oskrbnikov. Leta 1899 je občina Sargans kupila vse objekte za približno 80 000 frankov. Takoj zatem so se lotili nujno potrebnih adaptacijskih del. Danes se v dvorcu nahaja gostišče, v utrjenem stolpu pa muzej območja Sargans (zbirka o zgodovini kraja, najdbe iz najstarejše zgodovine) frühgeschichtliche Funde). V starem delu mesta, ki je nastalo po letu 1811 med zgornjimi vrati (Obertor) in spodnjimi vrati (Untertor), stojita 2 zgradbi: klasicistična Gallatihaus, v kateri je danes mestna hiša, in Broderhaus, preprosta meščanska hiša z gospodarskim poslopjem, ter farna cerkev Sv. Osvalda in Kasija, ki se prvič omenja sredi 9. stoletja in so jo nanovo zgradili leta 1709. Spodnji del stolpa je bil zgrajen že v gotiki, leta 1892 so ga zvišali in ga leta 1934 prekrili z dvokapno streho. Baročni marmorni portal. V notranjosti najdemo freske iz leta 1710, baročne oltarje in prižnico iz črnega marmorja. (Schweizer Wanderwege)