V Zamsu sledimo magistralni cesti proti severu. Takoj po mostu čez reko Inn zavijemo levo in sledimo ozki cesti ter nato zavijemo desno proti kapelici Burschelkapelle. Majhno kapelico so zgradile kmetice iz Zamsa. Vodnjak služi za osvežitev pohodnikov, ki iz doline Lechtal prispejo do Zamsa po E5 oz. Vii Alpini. Tudi tistim, ki so namenjeni v nasprotno smer, je priporočen postanek, da si povrnejo moči in napolnijo vodne zaloge, preden se nad avtocesto, ki tu izgine v galeriji, podajo na vzpon Burschelwands. Strma pot v ozkih serpentinah vijuga čez prosto kamenje navzgor. Po prvem vzponu lahko uživamo v enkratnem razgledu na Zams, nato pa Via Alpina izgine v Zamser Loch. Globoko spodaj lahko slišimo žuborenje potoka Lauchbach, po poti, ki vodi rahlo navzgor, pa se podamo v čudovito sotesko, bogato s smrekami, ruševjem in macesni.
Le še nekaj metrov višinske razlike je potrebnih, preden se zlagoma spustimo proti vrhu Silberspitze do križa Schmiedlerskreuz in do planine Unterlochalm (približno 2 uri 30 minut od Zamsa). Pri lovski koči se pot odcepi. Desno pelje do koče Württemberger Haus, Via Alpina pa sledi stezi levo do planšarske koče Oberlochalm, ki je odprta med poletnimi meseci. Mali mostiček je v pomoč pri prečkanju potoka Lochbach, zatem pa se pot nadaljuje po levem bregu skozi gozd. Potok je treba prečkati še enkrat in nato nadaljevati čez gramozna tla rahlo navzgor. Kasneje postane pot lepša in se spremeni v sprehajalno, ki vodi, delno čez redke gozdičke, delno čez ruševje, do planine Oberlochalm (približno 1 ura od planine Unterlochalm). Pot postane resnično strma šele sedaj, ko se moramo povzpeti po tako imenovanem "Schweinrücken“ (prašičjem hrbtu)".
Pot v ozkih serpentinah vijuga skozi ruševje navkreber. Razgled na vedno bolj oddaljeno planino Oberlochalm in na potočne okljuke, kot tudi na vrh Silbersptize, je enostavno čudovit. Zadnji del poti je tako strm, da si moramo pri vzponu pomagati tudi z rokami. Toda potem, po približno 2 urah 30 minut hoda s planine Oberlochalm, lahko rečemo, da nam je uspelo in končno prečkamo ostri greben na škrbini Seescharte, ki leži na 2.599m nadmorske višine. Na drugi strani se pot skoraj enako strmo spušča navzdol in v bližini treh jezer Semiseen že lahko zaznamo obrise koče Memminger Hütte. Po sestopu se pot zlagoma nadaljuje skozi pusto kotlino vzdolž jezera Unteren Semisee do koče Memminger Hütte, last Planinske Zveze Nemčije.
Po zelo strmem vzponu na škrbino Seescharte priporočamo pozorno sestopanje čez meliščno območje na nasprotni strani.
(Christina Schwann, OeAV)

Lechtalske Alpe so približno 60 km dolgo in 20 km široko pogorje severnih Kalkalpen. Ime so dobile po zadnji divji avstrijski reki Lech, ki teče skozi dolino Lechtal. Vrh Parseierspitze s 3.036 m višine je tudi edini v severnih Kalkalpah, ki presega nadmorsko višino tritisočih metrov. Lechtalerske Alpe prečkajo tri najvišje prelazne ceste vseh severnih Kalkalpen. To so prelaz Hahntennjoch, ki leži na 1.894m nadmorske višine, prelaz Arlbergpass s 1.793m in prelaz Flexenpass s 1.773m.
Z geološkega vidika je za Lechtalske Alpe značilna zelo raznolika zgradba. To pa zaradi različnih kamnitih slojev, ki so se tekom nastajanja nanašali drug nad drugim. Dejansko so to plasti Allgäua-, Lechtala in Inntala, in še vrhnji tektonski sestavni element, ohranjen v grudah prelaza Krabachjoch. Toda celo te plasti so se vrinile ena v drugo in na mejah samih plasti so nameščene starejše kamninske vrste na mlajših. Širša področja gorovja in dolin prekriva zemljina. Deloma gre za mirujoča območja in že prekrita z vegetacijo, deloma gre za območja, ki se še vedno premikajo, kar je še posebno dobro videti pri Lachu, kjer se gramozna območja pri vsaki poplavi premestijo.
Glavni greben Lechtalskih Alp sestoji iz tako imenovanega apnenca "Wettersteinkalk", to je kamnina, ki je zaradi visoke vsebnosti apnenca zelo trda. Nastala iz alg, ki so se tvorile v plitkih, dobro prezračenih vodah nad stotine metrov visokimi grebeni potopljenega morskega dna. Značilna za tovrstni apnenec so zelena pobočja z malo grušča.
Popolnoma drugače se obnašajo plasti "Raibler Schichten". Te so dosti mehkejše in zaradi tega hitreje erodirajo. In prav po zaslugi teh mehkejših slojev, je prelaz Hahntennjoch na Lechtalskih Alpah tudi edini prehod, ki se ponaša z manj kot 2.000m nadmorske višine.
Dolomit je vsekakor najvažnejši gradbeni material Lechtalskih Alp in ga uporabljajo pri vseh štirih sistemih strešnih kritin. Dolomit je mešanica apnenca in magnezita. Značilna za dolomit so opazna melišča pri vznožju skal ter razbrazdane in razvalinske oblike.
Bibliografija: Lexikon Österreich: Lechtaler Alpen Lechtal, eine Landschaft erzählt ihre Geschichte, Werner Gamerith, Tyrolia Verlag
(Christina Schwann, OeAV)