Čezmejna etapa se začne v središču vasi Zgornje Jezersko (880 m) pri smernih tablah. Gremo v smeri Slovenske planinske poti »št.1« čez most, čez potok Jezernica, in takoj za njim v levo. Nadaljujemo ob potoku po urejeni makadamski poti do priključka na asfaltno cesto. Po njej se usmerimo desno in ta nas po nekaj sto metrih pripelje do turističnih objektov ob Planšarskem jezeru. 15 minut. Tukaj gremo v levo po asfaltni cesti, ki nas tik ob cerkvi privede na glavno cesto, na mejni prehod Jezerski vrh. Toda ne gremo po njej, temveč zavijemo v desno po makadamski cesti skozi drevored. Pozornost nam pritegne v smeri juga čudovita gorska kulisa z dolino Ravenska Kočna (pozimi urejene tekaške proge, poleti sprehajalne poti) in strmimi pobočji Kamniških Alp, z najvišjim Grintovcem (2558 m) v ozadju. Gremo čez dvorišče domačije in nato do konca ograjenega območja, kjer zavijemo v levo po kolovozu. Po njem gremo do asfaltne ceste, po kateri pridemo približno čez 100 m ponovno na glavno cesto in na mejni prehod. 15 minut. Cesto prečkamo in se po kolovozu podamo strmo navzgor. Kolovozu sledimo v nekaj ostrih zavojih do manjšega spominskega obeležja s klopco. Nadaljujemo po kolovozu, ki nas privede do počitniške hišice. Nato nadaljujemo pot po makadamski cesti, ki nas pripelje do glavne ceste, po kateri imamo še 1 km do mednarodnega mejnega prehoda Jezersko na Jezerskem vrhu (1218 m). 40 minut. Prečkamo mejo in po 10 metrih že opazimo smerne table v levo …
Vir: Atlas Slovenije. (1996). 3. izpopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS). Kamniško – Savinjske Alpe. (2ooo). 1:50.000. GZS. Ljubljana: Planinska Založba (PZS).
(Peter Šilak)
Ko prispemo do sedla Seebergsattel, prestopimo mejo z Avstrijo. Sledimo markaciji 08 po gozdni cesti vzdolž stranice koroškega Storschitza do sedla Pasterksattel na 1.401m nadmorske višine. Tukaj Via Alpina zavije na zahod proti Keppu, s 1.635m nadmorske višine. Steza pelje skozi gozd in čez travnike navzdol do Weiler Trögern (988m) (približno 3 ure iz sedla Seebergsattel). Tamkajšnja gostilna mikavno vabi na počitek in malico pod lipo.
Iz Trögerna vodi gozdna pot navzdol do gostilne Gasthof Franzl in v sotesko Trögerner Klamm. Pot v sotesko je žal asfaltirana, toda to nikakor ne oškoduje njene lepote. Potok Trögernerbach se zajeda v strme skale in oblikuje nešteta majhna in velika kamnita korita, v katerih se voda temno zeleno obarva. Po približno 3 km se potok Trögern steka v potok Ebriachbach. Tu se držimo desne, torej v smeri proti vzhodu. Po krajšem odseku zavije Via Alpina pri gostilni Gasthof Schmied (Kovač) levo. Zelo strma pot vodi skozi gozd proti koči Eisenkappler Hütte. Na poti do koče dospemo do prastare kmetije Meierhof na planini Obiralm, nato dvakrat prečkamo prevozno pot in po približno 30 minutah dospemo do koče Eisekappler Hütte, ki se s svojimi 1.553m nadmorske višine ponaša z izredno lepim razgledom.
Ne smemo zamuditi kratkega izleta na vrh Hochobirja, ki je s svojimi 2.139m nadmorske višine najvišji vrh vzhodnih Karavank. Od koče do vrha je približno ena ura in pol hoda. Razgled od tod je enkraten: na eni strani se razprostira celotna celovška kotlina s številnimi jezeri, na drugi strani se ob lepem vremenu odpira pogled vse do Großglocknerja, najvišjega vrha Avstrije, in Triglava, ob vznožju katerega se od rdeče poti odcepi vijolična. Vetrovnica olajša obiskovalcu iskanje poznanih okoliških vrhov.
Pri gostilni Gasthof Schmied - Kovač sledimo krajši čas cesti desno, nato se usmerimo proti levi do soteske Trögerner Klamm. Od tod je pot proti Trögernu in naprej do sedla Seebergsattel dobro označena.
(Eberhard Klaura, ÖTK-Südkärnten, Christina Schwann, OeAV)
 

Zgornje Jezersko je razloženo naselje, ki se je razvilo na ravnici Ravne ob cesti iz doline Kokre čez Jezerski Vrh v dolino Bele. Središče kraja, ki se prvič omenja leta 1391, je ob cerkvi sv. Andreja sredi kotline. Kljub temu, da prvotnega jezera ni več, pa po drugi svetovni vojni urejeno Planšarsko jezero – zajezitev potoka Jezernice – opravičuje ime kraja. Mrzlo jezero omogoča poleti kopanje, pozimi pa drsanje in tako dopolnjuje turistično ponudbo kraja, ki temelji na gorništvu. Zgornje Jezersko je izhodišče za ture do planinskih koč in na vrhove zahodnega dela osrednjih Kamniško-Savinjskih Alp, tudi na Grintovec (2558 m), ki je najvišji med skoraj 30 vrhovi nad 2000 m. Z Jezerskega se proti jugovzhodu zajedata v Kamniško-Savinjske Alpe dve ledeniški dolini: večja Ravenska in manjša Makekova Kočna. V prvi je nad Planšarskim jezerom naravni mineralni Ancljev vrelec, v zgornjem delu druge pa najvišji slap v Sloveniji, Čedca.
Tovorna pot, ki je vodila čez Jezerski Vrh verjetno že v predrimskem času, se je ohranila vse do danes, ko je tu mednarodni mejni prehod. V poznem srednjem veku (od 10. stoletja dalje) so po njej prihajali kolonisti iz Koroške in poselili jezersko kotlino in okoliška pobočja. Med stavbno dediščino, ki priča o nekdanjih dejavnostih, velja omeniti Šenkovo domačijo in Jenkovo kasarno. Prva izvira iz 16. ali 17. stoletja in govori o trdnem kmetu, ki se je preživljal z živinorejo in gozdarstvom, druga pa je bila postavljena kot gostišče za popotnike. Ime je verjetno dobila po Napoleonovih vojakih, ki so bivali v njej. Stavba je kmečki renesančni dvorec iz 16. stoletja, v katerem je danes manjši muzej tovorništva in popotništva.
Bibliografija: Karničar, A. (1998). Jezerska kronika : Jezersko v ustnem izročilu. Kranj. http://www.jezersko.net/
(Mimi Urbanc)
Zgodovina Obirja se je v toku časa spreminjala. V poznem srednjem veku so na tem območju ukvarjali zlasti z rudarstvom. Dokaz za to so melišča nad kočo Železna Kapla. Obirske kapniške jame so odkrili med kopanjem rude, ki je bila večinoma svinčeva. Prvi pisni dokazi o rudarstvu segajo v leto 1696. V poznem 19. stoletju je na Obir prodrla znanost. Na vrhu so postavili meteorološko opazovalno postajo, ki je bila opremljena celo s telefonsko povezavo. Na poti do vrha še danes lahko naletimo na ostanke zavetišča Breg (Rainer Schutzhaus). Potem, ko so rudnike pod vrhom vzpetine zaprli, je podjetje leta 1877 takrat na novo ustanovljenemu Avstrijskemu turističnemu klubu (ÖTK) predalo rudarsko kočo in gospodarsko poslopje na 2.042m višine. Klub ÖTK je propadajočo zgradbo renoviral in jo poimenoval po darovalcu Viktorju Ritterju von Rainerju "Rainerjevo zavetišče“. Ko so Spodnjo Koroško zasedle čete srbske kraljevine SHS, so ÖTK razpustili, in Rainerjevo zavetišče je pripadlo Komisiji slovenskega planinskega društva. Po letu 1920 sta zavetišče in meteorološka postaja, ki je obratovala čez vse leto, zopet prišla nazaj v roke v Celovcu ustanovljenemi sekciji ÖTK Carinthia. Med II. svetovno vojno je bilo Rainerjevo zavetišče vojaška postojanka. 9. septembra 1944 zvečer so partizani zavetišče s postajo požgali do tal. Od takrat zavetišča ni več nihče ponovno gradil. Pač pa je krajevna sekcija avstrijske gorske reševalne službe v Železni Kapli na 1.553m nadmorske višine postavila svojo službeno kočo Železna Kapla ("Eisenkappler Hütte"), ki je leta 1958 prešla v last ÖTK (sekcija Južna Koroška s sedežem v Železni Kapli), in jo od takrat sproti prenavljajo in preurejajo. Obir je že dolgo pravi magnet za botanike. Vzroki za njegovo popularnost segajo nazaj v ledeno dobo. Pestrost rastlinskih in živalskih vrst na tem območju je izredna. Tu med drugim uspevajo obirski grobeljnik, zoisova zvončica, karavanški alpski mak, triglavski svišč in številne druge vrste (Te in ostale zanimive teme, povezane z Obirjem, si lahko preberete v knjižici z naslovom „HOCHOBIR, Begegnung mit der Natur“ („Obir, srečanje z naravo“))
Literatura: HOCHOBIR, Begegnung mit der Natur, Dipl. Biol. Kathrin Werner & Mag Michael Jungmeier, Österr. Touristenklub
(Eberhard Klaura, ÖTK - Avstrijski turistični klub - Južna Koroška)