Na začetku vijoličaste poti od Tržaške koče na Doliču (2151 m) bomo hodili po široki tovorni poti, imenovani mulatjera, ki jo je po I. svetovni vojni zgradila italijanska vojska in je potekala ob nekdanji državni meji. Začetek poti poiščemo na smernih tablah, ki nas usmerijo proti Luknji in v dolino Zadnjice. Že po nekaj minutah hoje se v desno odcepi zelo zahtevna pot na Triglav (2864 m). Varianta: Če želimo osvojiti najvišji slovenski vrh – Triglav, na razpotju zavijemo v desno po mulatjeri navzgor. Pot nas po popeljala na obširne kraške pode. Na razcepu poti na vrhu podov nas smerne table usmerijo v strmo skalnato pobočje proti Triglavski škrbini in nato po grebenu na vrh. Na drugi strani se spustimo po mestoma ozkem in prepadnem grebenu čez Mali Triglav na Triglavski dom na Kredarici (2515 m), nadaljujemo mimo Doma Valentina Staniča (2332 m) in Begunjskega studenca čez Prag v dolino Vrata do Aljaževega doma v Vratih (1015 m). Pot je zelo zahtevna, vendar dobro zavarovana z jeklenicami in klini. Na razpotju pod Tržaško kočo na Doliču gremo po mulatjeri naprej rahlo navzdol. Spuščamo se po dokaj ravni, vendar močno vijugasti poti proti dolini Zadnjice. Gremo po južni strani obširne planote Zelenica, na desni pa lahko opazujemo razdrapan skalnati svet severne strani Kanjavca. Gola pobočja zamenja vse bolj z rušjem in redkimi macesni poraščen svet, kjer v ključih zaobidemo skalnati Skok in pridemo do razpotja v Koritih. 1h 15 min. Korita so globoka zareza, ki se na eni strani spušča v dolino Zadnjice, na drugi pa se vzpenja proti prevalu Luknja (1758 m). Sama korita so neprehodna, zato je pot, še vedno po mulatjeri, speljana po pobočju nad njo. V ključih se vzpenjamo po sicer strmem pobočju, kjer moramo premagati kar 250 višinskih metrov! Po 1h in 30 min vzpona smo na prevalu Luknja, kjer se pred nami odpre veličastna dolina Vrata. Travnati preval je kot nalašč za počitek po vzponu. Z Luknje se moramo na drugi strani spustiti po ozki skalnati dolini in kasneje po melišču pod Severno triglavsko steno, ki se pne nad nami na desni strani. Pod meliščem se svet poravna in postaja vse bolj poraščen. Med travami in vse gostejšim drevjem nadaljujemo pot v dolino po zelo shojeni poti in gremo mimo spomenika do struge potoka Bistrice, kjer se priključi pot s Triglava čez Prag. Na tem razpotju se prav prileže osvežitev v čisti pitni vodi. Kasneje potok, predvsem v sušnih poletnih mesecih, ponikne. 1h10 min. Skozi bukov gozd se spustimo na ravno dno doline Vrata, in mimo spomenika padlim partizanom gornikom v 20 minutah prispemo do Aljaževega doma v Vratih. Za celotno pot bomo porabili 4h 15 minut. Aljažev dom stoji v zgornjem delu ledeniške doline Vrata. Ime je dobil po Jakobu Aljažu - »triglavskemu župniku«, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in ki je že leta 1896 postavil tukaj prvo leseno kočo.
Vir: Dobnik, Jože; Slovenska planinska pot: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, Ljubljana 1998; Mihelič, Tine; Julijske Alpe: planinski vodnik, Planinska zveza Slovenije, Založba PZS, Ljubljana 1998; Atlas Slovenije, 3. izpopolnjena in razširjena izdaja, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije (GZS), Ljubljana 1996; Julijske Alpe – vzhodni del, 1:50.000 GZS, Planinska založba PZS, Ljubljana 2003 Gorenjska, izletniška karta1:50.000, GZS, Ljubljana 1998
(Peter Šilak)

Luknja, globoko zarezani prelaz – od tod tudi ime – na zahodnem robu triglavske Severne stene v nadmorski višini 1758 m, ki povezuje dolino Vrat z Zadnjico v dolini Soče, predstavlja ločnico med zahodnimi in vzhodnimi Julijskimi Alpami ter med sredozemskim in gorskim podnebjem. Ravno zaradi stika, kjer se mešajo različni vetrovi, velja Luknja za naravni barometer. Tukaj poteka hidrografska razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem: vode zahodno od nje se stekajo v Sočo, vode vzhodno pa v Savo. Hidrografska razvodnica je greben ali mejna črta med sosednjima prispevnima območjema in se določi glede na naravni tok površinskih in podzemnih voda. Jadransko-črnomorska razvodnica deli Slovenijo asimetrično. Voda s kar 81 % ozemlja odteka proti vzhodu in pripada črnomorskemu povodju. Jadransko povodje zavzema le 19 % ozemlja in prispeva kar 29 % odtoka iz Slovenije. Ta razlika nastaja zato, ker je zahodni del Slovenije zelo namočen.
Aljažev dom v Vratih, največji ledeniško preoblikovani dolini na severni strani Julijskih Alp, je najpomembnejše izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s severne strani in za plezalne vzpone v triglavski Severni steni. Koča se imenuje po Jakobu Aljažu (1852—1927), župniku v Dovjem, rodoljubu, gorniku in skladatelju. Prvič je prišel v Vrata leta 1883. Prelepa dolina, ki se konča z ogromno skalno gmoto in s koničastim vrhom nad njo, je Aljaža tako prevzela, da je leta 1889 prišel v Dovje za župnika. Prvo kočo v Vratih je postavil leta 1895 in drugo leta 1904, ki pa jo je 4 leta pozneje odnesel plaz. Kmalu za tem so postavili sedanjo, in sicer na varnejšem kraju. Aljaž je pospeševal gradnjo tudi drugih planinskih koč ter naddelavo poti po Julijcih in uglasbil pesem “Triglav, moj dom”; himno slovenskih gornikov. Bil je prvi, ki je najvišjo slovensko goro opazil kot simbol slovenstva in po vzponu nanjo sklenil, da bo vrh za vedno ostal slovenski. Za nekaj goldinarjev je leta 1895 odkupil vrh Triglava od dovške občine in se odločil za postavitev majhnega stolpa na vrhu Triglava. Načrt za svojo gradbeno zamisel je izdelal sam, konstrukcijo in postavitev pa je zaupal kovaškemu mojstru. Šest krepkih mladcev je stolp v enem tednu; in sicer po kosih znosilo na vrh, nato se je nanj povzpel še kovač s svojimi štirimi pomočniki in v pičlih petih urah so postavili stolp. Njegovo izdelavo in postavitev je v celoti financiral Aljaž, pozneje pa ga je podaril Slovenskemu planinskemu društvu.
Sivec, I. (1994). Triglavski kralj. Ljubljana.
(Mimi Urbanc)